Fokus
Evropska ljudska stranka je izdala Evropo: Tudi slovenska desnica je globalistična in protislovenska
Evropska politična delitev na «levico» in «desnico» je v zadnjem desetletju izgubila vsakršen vsebinski pomen. Medtem ko so volivci v mnogih državah iskali zaščito pred razgradnjo nacionalne identitete, valom neintegrirane migracije in moralnim kaosom globalne progresivne agende, so tradicionalne konservativne stranke – na čelu z Evropsko ljudsko stranko (EPP) – postale njen najbolj učinkovit pospeševalec. V tej prevari igra svojo vlogo tudi slovenska «desnica», ki že leta sodeluje pri globalistični agendi, katere posledica je kulturni samomor Evrope.
Evropska ljudska stranka, nekoč dom evropskih konservativcev in krščanskih demokratov, se je spremenila v politično strukturo, ki deluje kot upravljavec migrantskih vdorov v Evropo, podpornik kulturnega razkroja in tehnični izvršitelj globalne agende. EPP zdaj združuje 84 strank iz 44 držav in je največja ter najvplivnejša politična skupina v EU. Namesto zaščite evropske civilizacije je EPP postala njen glavni razgrajevalec v tripartitni koaliciji EPP-S&D-Renew, ki evropsko politiko oblikuje že desetletje.
Koalicija EPP (Evropska ljudska stranka), S&D (Socialisti) in Renew Europe (Liberalci) ni naključna politična konfiguracija, temveč sistematično oblikovana struktura, ki evropske institucije nadzoruje od leta 2014. Ta «kartel elite» - kot jo označujejo - je uspešno izvedel kontinuirano tranzicijo oblasti skozi tri mandate. Von der Leyen je svojo drugo predsedniško pozicijo dobila prav zahvaljajoč tej ustaljeni koalicijski strukturi, kjer EPP deluje z evropsko progresivno levico pri oblikovanju ključnih politik. EPP je v zadnjem desetletju razširila svoj doseg prek tradicionalnih center-desnih pozicij in si zagotovila stabilno večino v evropskih institucijah.
EPP dominacija skozi tri mandate
Jean-Claude Juncker je 1. novembra 2014 postal predsednik komisije, ko je EPP prvič vzpostavila tripartitno koalicijo z S&D in ALDE (predhodnik Renew Europe). V Junckerjevi komisiji je bilo 14 komisarjev iz EPP, kar je postavilo temelje za kasnejšo dominacijo te skupine. 16. julija 2019 je Evropski parlament z 383 glasovi odobril prvo komisijo von der Leyen, kjer je EPP imel 11 komisarjev in vodil ključne politike: migracije, zeleni prehod, digitalni ID, zunanjo politiko in nadzor nad nacionalnimi strategijami. Hegemonija se nadaljuje z mandatom 2024-2029, v katerem nova komisija von der Leyen II nadaljuje vzpostavljeno prakso, kjer EPP ohranja osrednjo vlogo v oblikovanju evropskih politik, medtem ko S&D in Renew Europe zagotavljata potrebno podporo za stabilnost.
Koalicija EPP–Renew–S&D: Globalistični kartel, ki uničuje Evropo
Številni kritični misleci koalicijo med EPP, liberalci in socialisti označujejo kot «ideološki kartel» globalistične elite ter opozarjajo, da ta trojka ogroža suverenost evropskih držav in briše tradicionalne vrednote, saj deluje kot ideološki kartel, ki zatira vsakršno opozicijo in briše identiteto Evrope. Kot poudarjajo, je EPP je izdala svoje konservativne korenine. Sodeluje z globalistično levico v uničevanju Evrope: promovira migracije, uničuje krščanske vrednote in izključuje suverenistične vlade. Tudi britanski avtor Douglas Murray v svoji vplivni knjigi The Strange Death of Europe (2017) navaja: «Evropska elita – EPP, liberalci, socialisti – vodi projekt kolektivnega samouničenja. Pod krinko napredka brišejo nacionalne kulture, uvajajo maso migrantov in cenzurirajo kritike. To je kulturna kapitulacija».
Vodja francoske stranke Rassemblement National Marine Le Pen ostaja poleg Viktorja Orbana ena najpomembnejših kritikov bruseljske elite. «To je kartel elita: EPP + Renew + S&D delujejo kot sistem zatiranja demokratične alternative. V imenu Evrope izvajajo protievropsko politiko: zadušitev narodov, odprte meje, kulturni relativizem,» je poudarila v svojih nastopih.
Španski vodja stranke Vox Santiago Abascal predstavlja eno najglasnejših kritik trenutne evropske ureditve z juga kontinenta. «Evropska komisija je ukradena s strani globalistične levice in ‘ponarednih’ konservativcev iz EPP. To je koalicija za dekonstrukcijo civilizacije: podpirajo migracijo, LGBT indoktrinacijo, zeleno ideologijo brez stika z realnostjo,» je poudaril v svojih govorih.
Teater slovenske samooklicane desnice: doma opozicija, v Brusllju del globalističnega establišmenta
Analiza pripadnosti slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu razkriva sistematično vključenost slovenskega političnega prostora v dominantno evropsko koalicijsko strukturo - velika večina poslancev podpira evropsko vladajočo koalicijo, kar pomeni, da aktivno sodelujejo pri oblikovanju globalističnih politik.
8 od 9 slovenskih evropskih poslancev pripada koaliciji EPP-S&D-Renew. EPP: 5 poslancev (Branko Grims, Zala Tomašič, Romana Tomc, Milan Zver iz SDS ter Matej Tonin iz NSi), Renew Europe: 2 poslanca (Irena Joveva, Marjan Šarec iz Gibanja Svoboda), S&D: 1 poslanec (Matjaž Nemec iz SD) in Greens/EFA: 1 poslanec (Vladimir Prebilič iz stranke Vesna). V preteklem mandatu 2019-2024 z osmimi evroposlanci je bila koalicijska pripadnost podobna, kjer je 6 od 8 poslancev podpiralo tripartitno koalicijo. Tudi v Junckerjevem mandatu 2014-2019 je večina slovenskih predstavnikov podpirala etablirano koalicijsko strukturo.
V trenutnem mandatu 2024-2029 slovenske stranke dosegajo rekordno stopnjo integracije v evropsko koalicijsko strukturo. Štiri ključne slovenske politične sile so razporejene po vseh treh stebrih dominantne koalicije, pri čemer SDS z največ štirimi poslanci v EPP ohranja vodilno vlogo slovenske prisotnosti v najmočnejši evropski politični skupini. SDS in NSi skupaj zagotavljata pet od devetih slovenskih mest v EPP, kar pomeni več kot polovico slovenske delegacije v Evropskem parlamentu.
Ta dominanca je še okrepljena z vključitvijo Gibanja Svoboda v Renew Europe, kjer imata Irena Joveva in Marjan Šarec ključno vlogo pri povezovanju slovenske politike z evropskim liberalnim centrom. Socialni demokrati z enim poslancem ohranjajo kontinuiteto sodelovanja z evropsko socialistično družino, kar zaokroža celostno pokritost slovenskega političnega spektra v okviru establišmentske globalistične koalicije. Ta sistematična vključenost pomeni, da praktično celoten slovenski politični mainstream podpira iste evropske politike, ne glede na domače ideološke razlike, in sodeluje pri razgradnji nacionalne suverenosti, kulturnem relativizmu, ki ogroža evropsko identiteto, in vse večji ideološki nestrpnosti do alternativnih suverenističnih iniciativ.
Slovenski primer je še posebej tragičen, ker razkriva, kako lahko domnevno domoljubne stranke postanejo instrumenti nacionalne razgradnje. Ideološki paradoks je pri SDS več kot očiten: stranka, ki se za potrebe notranje politike opisuje kot domoljubna in konservativna, v praksi sodeluje v globalistični agendi EPP. To dvoličnost najbolje ilustrira SDS-jevo protimigracijsko nastopanje doma v nasprotju s sodelovanjem v EU. V domačih volitvah 2018 je SDS nastopala proti migrantskim kvotam in zagovarjala preusmeritev sredstev od nevladnih organizacij k varnostnim silam, vendar v Bruslju ni nasprotovala EPP-jevim migracijskim paketom. Janševo zavezništvo z Viktorjem Orbánom je doma delovalo kot dokaz domoljubnosti, v Bruslju pa je SDS še vedno glasovala z EPP proti madžarskim interesom. Še zanimivejša je NSi kot krščansko-demokratska veja EPP, ki v migracijskih vprašanjih sledi EPP liniji. Obe slovenski EPP stranki sta bili v koalicijah, kjer sta sodelovali z liberalnimi in levimi strankami v globalistični agendi.
Dodatno vlogo pri tej politični iluziji ima vprašanje širitve EU na Zahodni Balkan. EPP že leta podpira vključevanje držav z visoko stopnjo institucionalne nestabilnosti – Albanije, Kosova, BiH – v EU. Slovenske EPP-stranke to podpirajo pod krinko «regionalnega miru». V resnici pa s tem omogočajo legalizacijo novih migracijskih tokov in širitev migracijskega koridorja čez Slovenijo. Namesto da bi slovenske desne stranke to upoštevale pri varnostni politiki, z zavezništvom z EPP in glasovanji v EP delujejo kot logistični operaterji migracijske politike Bruslja – ne kot ovira. Slovenski volivci, ki verjamejo, da SDS in NSi zastopata nacionalne interese, so zavedeni.
Retorika versus dejanja: sistematično zavajanje
Slovenske EPP-stranke SDS in NSi v volilnih kampanjah dosledno uporabljajo domoljubno, konservativno in varnostno retoriko. Volivcem obljubljajo zaščito meja, nasprotovanje migracijskim kvotam, krepitev družinskih vrednot in zavračanje ideološke kolonizacije iz Bruslja. A dejanska praksa v Evropskem parlamentu razkriva nasprotno sliko. V ključnih glasovanjih o Migracijskem paktu, azilni reformi, digitalni identiteti, zeleni agendi in mehanizmih za integracijo migrantov, so poslanci SDS in NSi glasovali skupaj z EPP – in s tem tudi s politično levico.
Na domačih tleh se razglašajo za varuhe kulture, v Bruslju pa molčijo ob direktivah, ki promovirajo multikulturne identitetne politike. Gre za sistematično zavajanje volivcev, ki verjamejo, da volijo za zaščito domovine – v resnici pa volijo za globalno agendo, zapakirano v nacionalne barve. Njihova predvolilna retorika je nacionalno obarvana, njihova evropska dejanja pa utrjujejo ravno tisto agendo, proti kateri se deklarativno borijo.
Velika prevara prihaja iz t.i. desnice
Ne gre več za razliko med levico in desnico. Gre za razliko med resnico in iluzijo.Tudi nekateri konservativni analitiki opozarjajo, da EPP ustvarja videz demokratičnosti, medtem ko izvaja nedemokratične politike. Sistem je zasnovan tako, da daje volivcem lažno izbiro med «levico» in «desnico», medtem ko obe opciji vodita v isto smer – v demografsko zamenjavo, kulturno atomizacijo in politično centralizacijo.
Manfred Weber, vodja EPP, je z redko odkritostjo razkril strategijo svoje stranke. Weber je javno priznal svoj načrt: «Trudim se najti ravnovesje med zanašanjem na skrajno desno podporo in blokiranjem ekstremistov pred dostopom do oblasti». Ta izjava je morda najboljši povzetek sodobne EPP-jeve strategije – izrabljati konservativne volivce, vendar jim nikoli ne dovoliti resničnega vpliva na politiko.
Webrova strategija «velike koalicije» z levico je ključni element te prevare. Weber vzdržuje koalicijo z S&D in Renew Europe, kar predstavlja «von der Leyen večino», ki omogoča velike projekte. Ta koalicija ni tehnična nujnost, temveč ideološka izbira – EPP raje sodeluje z levico kot z resničnimi konservativci. Še bolj alarmantno je Webrovo odkrito politično napadanje suverenističnih vlad. Weber je obiskal Madžarsko, da bi uporabil vodjo opozicije Péterja Magyarja proti premierju Viktorju Orbánu. Ta poteza razkriva, da EPP aktivno deluje proti evropskim vladam, ki branijo nacionalno suverenost.
Weber priznava, da EPP «cilja na to, da ponovno pridobi zaupanje volivcev» z retoriko o mejah, ne da bi spreminjal politiko. Ta pristop je cinničen, vendar učinkovit – omogoča EPP-ju, da ohrani oblast, medtem ko izvaja agendo, ki ji volivci nasprotujejo.
Opozoriti je potrebno tudi na ideološko prevzemanje progresivizma v EPP. EPP je prevzela retoriko «vključenosti», «multikulturnosti», wokecizma – vse, kar je še ostalo konservativnega, so slogani brez vsebine. Strateška sabotaža alternativ je sistematična. Stranke EPP na domačih tleh namerno slabijo suverenistične alternative z «cordons sanitaires» in izključevanjem iz odločanja. Namen ni demokracija – namen je ohranjanje antievropskega globalističnega monopola nad evropsko politiko.
Kje so resnični evropski patrioti?
Evropski konservativci in reformisti (ECR) imajo 66 izvoljenih članov in branijo «evro-realistično» sodelovanje brez federalizma. Ta skupina predstavlja resničen konservativizem, ki nasprotuje demografski zamenjavi in centralizaciji oblasti. Vendar so sistematično izključeni iz odločanja in stigmatizirani kot «skrajni». Identiteta in Demokracija (ID) je desno nacionalistična skupina, ki jasno nasprotuje EU-jevim federalističnim načrtom. Patriots for Europe predstavlja najnovejšo suverenistično skupino, ki neposredno nasprotuje demografski zamenjavi in centralizaciji oblasti.
V evropskem parlamentu torej obstaja potencial za drugačno politiko, vendar EPP raje sodeluje z levico.
Posledice EPP-jeve izdaje niso abstraktne – so konkretne in uničujoče. EPP ni več konservativna – je administrator demontaže evropske civilizacije.
SDS in NSi nista žrtvi sistema – sta njegov del. Slovenski politiki, ki sodelujejo v tej strukturi, niso žrtve zablod – so soudeleženi v zgodovinskem zločinu proti lastnemu narodu. Volivci so zavedeni z domoljubno podobo, medtem ko glasovi v EP utrjujejo globalistično hegemonijo. Sistem nagrad za kolaboracijo deluje brezhibno. V Ljubljani stranki pišeta slogane o suverenosti in domoljubju, v Bruslju pa pričakujeta nagrade v globalističnem sistemu – «sedeže, ugled, sodelovanje» v EU institucijah. Ta razcep med javnim nastopom in dejanskim delovanjem ni naključen – je strukturen element sodobne evropske politike, kjer se nacionalni interesi prodajajo za osebne koristi.
Potrebujemo nove stranke, novo politično kulturo, pan-evropsko konservativno fronto, ki bo temeljila na nacionalni suverenosti, kulturni identiteti in civilizacijskem preživetju.
Tradicionalna delitev na «levico» in «desnico» je postala zgodovinska relikvija. Resnična delitev poteka med globalisti (vključno s slovensko EPP-desnico) in suverenisti (ki v slovenskem parlamentu nimajo predstavnikov). Ta nova paradigma zahteva novo politično zavest in nove institucije, ki ne bodo kolaborirale z razgradnjo lastnih narodov.
Potreba po avtentični alternativi ni več vprašanje politične preference – je vprašanje civilizacijskega preživetja. Brez resničnih suverenističnih strank v Sloveniji ne bo mogoče braniti nacionalnih interesov v Evropi. Volivci, ki volijo za SDS ali NSi v upanju, da bodo te stranke branile Slovenijo, volijo za lastne grobove.
Zgodovinska odgovornost te generacije je jasna: če želimo zaščititi evropsko identiteto in narodne interese, moramo priseči na resnično suverenistično desnico, ki bo dejansko branila Evropo, ne pa se prodajala za privilegije v bruseljskih establishmentu.
Poziv k prebujenju ni več mogoče odložiti. Čas je, da evropski narodi prepoznajo, da njihovi največji sovražniki niso v Moskvi ali Pekingu, temveč v Bruslju – in da njihovi domnevni zaščitniki dejavno sodelujejo z njimi. Slovenija potrebuje politične sile, ki bodo resnično branile njene interese, ne pa jih prodajale pod krinko evropskega «partnerstva».
Pot naprej zahteva radikalno preusmeritev. Namesto lažnih izbir med različnimi odtenki globalistične agende potrebujemo resnično alternativo – politične stranke, ki bodo postavile slovensko suverenost nad bruseljskim odobravanjem, narodne interese nad globalistične projekte, kulturno identiteto nad multikulturno eksperimentiranje.
Če Slovenci ne bodo prepoznali izdaje, ki se dogaja v njihovem imenu, če ne bodo ustvarili resničnih alternativ, se bodo čez generacijo spraševali, kako so izgubili svojo državo, ne da bi se tega sploh zavedali.
Evropska civilizacija je na razpotju. Lahko izberemo pot kulturnega samomora, ki ga zagovarjajo EPP in njihovi slovenski sodelavci v vsakokratnih «velikih evropskih koalicijah», ali pa pot obnove, ki jo predstavljajo resnično suverenistični gibanja. Vendar ta izbira zahteva, da najprej priznamo resnico: t.i. slovenska desnica ni naša zaveznica – je del globalistične agende, je naša sovražnica, oblečena v domoljubne obleke.
Čas se izteka.
Medtem ko svet drvi v jedrsko vojno, Bruselj preganja Madžarsko
Tiha zamenjava prebivalstva: Kaj se lahko naučimo na primeru Avstrije?
Kako naj bi EU korakala do Vladivostoka
Progresivna levica in islamistična zrcala: Zakaj levičarji ljubijo šeriat?
Poročilo razkriva: Islamisti v Franciji novačijo otroke za prostitucijo in terorizem
2025-06-30 13:45:00 +0000 UTC | 2025-06-30-fokus-evropska-ljudska | P.K.