Fokus
Indijsko-pakistanska vojna kot zahodni napad na BRICS
Operacija »Sindur«: simbolika in eskalacija
Indijska vojska je sprožila vojaško operacijo z imenom »Sindur« in izvedla letalske napade na ozemlje Pakistana, pri čemer naj bi šlo za ukrep proti terorističnim skupinam. New Delhi zagotavlja, da operacija ni usmerjena proti pakistanski državi, temveč izključno proti grožnjam, ki izvirajo iz posameznih skupin. V Islamabadu pa ocenjujejo, da gre za nevarno precedenčno dejanje, ki skuša agresijo prikazati kot legitimno samoobrambo. Takšna dejanja naj ne bi bila prvič na seznamu indijskih vojaških prijemov, vendar tokratna stopnja napetosti presega pretekle incidente.
Pakistanski vojaški analitiki svarijo, da je vsako letalsko bombardiranje njihovega ozemlja – ne glede na cilje – skrajno tvegano, saj Pakistanu daje pravico do povračilnega ukrepa. Zlasti ob dejstvu, da obe državi posedujeta jedrsko orožje, vsaka napačna ocena situacije lahko sproži katastrofalno verigo dogodkov. Indijsko zagotavljanje, da napadi niso imeli eskalacijskega značaja, ni naletelo na razumevanje ne v pakistanski vladi ne v javnosti, saj so med žrtvami tudi civilisti. Mednarodnopravno gledano gre pri vsakem prehodu državne meje z vojaškimi sredstvi za vojno dejanje, ne glede na spremno retoriko.
Operacija »Sindur«, ki nosi simboliko indijske zakonske tradicije, je dobila ime po rdečem prahu, ki ga indijske žene nanašajo na lase kot znak zakonske zvestobe. Po poročilih naj bi bil povod za operacijo krvav napad na hindujce v Pahalgamu, kjer so teroristi ciljali na poročene hindujke, katerih identiteto so razkrile prav sledi sindura. Indijska vlada želi s to operacijo simbolno zaščititi čast in kulturo hindujskega naroda.
Pakistanski odgovor: povračilo brez dvoumnosti
V pakistanskem odzivu ni bilo veliko dvoumnosti. Sledila je obsežna povračilna akcija, v kateri naj bi pakistanske sile uničile več indijskih postojank, sestrelile do pet indijskih lovcev (uradno priznane izgube dveh Rafalejev in enega Mirage 2000), ter napadle pomembne vojaške cilje v Kašmirju, vključno z letalsko bazo v Šrinagarju. Po nekaterih informacijah so se določene indijske enote umaknile in celo dvignile belo zastavo, kar predstavlja redek trenutek v sodobni vojaški zgodovini in je v indijski javnosti vzbudilo občutek ponižanja.
Medtem so v Pakistanu izbruhnili javni izrazi veselja, saj vojaški odgovor interpretirajo kot zmago nad agresorjem. Pakistanski minister za obrambo je sporočil, da si Islamabad ne želi nadaljnje eskalacije, vendar bo vsakršno nadaljevanje indijske agresije naletelo na močan odpor. Hkrati je Kitajska, dolgoletna zaveznica Pakistana, jasno izrazila podporo Islamabadu in poudarila trdno vez med državama. V diplomatskem ozadju pa Indija že išče podporo pri arabskih državah, predvsem v Zalivu, da bi zgladila posledice in preprečila širšo regionalno destabilizacijo.
Zunanji minister Pakistana, Muhammad I. D., je izjavil, da so bili vsi indijski vojaški letali sestreljeni s pomočjo kitajskih lovcev Chengdu J-10C. Pakistan je že prej sporočil, da je leta 2021 od Kitajske kupil 25 večnamenskih lovcev J-10C. Letala so opremljena z motorjem kitajske lastne proizvodnje WS10B. Razvila in proizvedla jih je kitajska korporacija Chengdu Aircraft Industry Group (CAIG).
Stresni test za multipolarni svetovni red
Dogajanje razkriva širši kontekst razpoke znotraj gospodarskega in političnega bloka BRICS. V ozadju indijsko-pakistanskega konflikta se po nekaterih ocenah skriva napetost med Indijo in Kitajsko, kjer Pakistan nastopa kot posredni igralec v imenu Pekinga. Hkrati nekateri v tej destabilizaciji vidijo roko Zahoda, ki naj bi imel interes v oslabitvi notranje kohezije BRICS.
V Moskvi prevladuje mešanica radovednosti in strateške zadržanosti. Ključna vprašanja, ki jih odpirajo tamkajšnji opazovalci, se ne nanašajo toliko na samo eskalacijo med Indijo in Pakistanom, temveč na simboliko in diplomatske geste, ki spremljajo razvoj dogodkov. Medtem ko je indijski premier Modi že stopil v stik z ruskim vodstvom in je potrjena udeležba indijskega predstavnika na visokem nivoju ob dnevu zmage 9. maja, iz Islamabada ni bilo slišanega nobenega uradnega odziva. To postavlja Pakistan, sicer polnopravnega člana Šanghajske organizacije za sodelovanje (ŠOS), v nekoliko nenavadno svetlobo. Moskva uradno ohranja nevtralnost in poudarja, da ni izjavila podpore nobeni strani v konfliktu, pri čemer spominja, da je ŠOS predvsem varnostna organizacija in ne gospodarska, kot BRICS.
Junija 2017 sta Indija in Pakistan na vrhu v Kazahstanu uradno postala polnopravni članici Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO). Pakistan ni član skupine BRICS, si pa prizadeva za članstvo.
Zahod molči: zakaj se svet ne odziva?
V primeru popolne eskalacije krize Rusija z veliko verjetnostjo ne bo stopila na stran nobene izmed vpletenih držav. Namesto tega bo poskušala prevzeti vlogo nevtralnega posrednika, podobno kot leta 1966, ko je Moskva organizirala taškentska pogajanja, ki so končala vojno med Indijo in Pakistanom. Tokrat bi lahko Rusija izkoristila institucije, kot sta ŠOS in zlasti BRICS, da ponudi platformo za izredna posvetovanja ter vzpostavi neposredno komunikacijsko linijo med obrambnimi ministri obeh držav. Tak pristop bi Kremlju omogočil, da okrepi mednarodni ugled BRICS kot resnega in funkcionalnega globalnega akterja, hkrati pa ohrani strateško nevtralnost zaradi svojih tesnih vezi s Kitajsko in sočasnih interesov v Južni Aziji.
Tako imenovani svetovna skupnost je tokrat presenetljivo zadržana. Čeprav gre za konflikt med dvema državama z več kot milijardo prebivalcev in z jedrskim orožjem, so odzivi zahodnih prestolnic mlačni. V ospredju ostaja ukrajinski konflikt, ki ima kljub desetkrat manjšemu številu vpletenih prebivalcev očitno večji pomen za Zahod. Ta kontrast ne ostaja neopažen v drugih svetovnih prestolnicah – zlasti v Moskvi, kjer na situacijo gledajo kot na strateški trenutek za redefinicijo globalnega ravnotežja sil.
Kot poroča ruski strokovnjak in docent z univerze Plekhanov v Moskvi, Aleksander Perendžijev, Indija in Pakistan nimata sklenjenih medsebojnih ali mednarodnih sporazumov o vojaški pomoči v primeru napada. Kljub temu so države članice Šanghajske organizacije za sodelovanje (ŠOS) zainteresirane za ohranjanje stabilnosti in varnosti v evrazijski regiji.
Perendžijev meni, da napetosti med Indijo in Pakistanom ne izvirajo zgolj iz dvostranskih odnosov, temveč da za njimi stoji tretja stran – t. i. Kolektivni Zahod. Poudarja, da ne gre nujno za konkretno ameriško administracijo, temveč za širše anglosaksonske interese, povezane z Veliko Britanijo, Kanado in Avstralijo.
Po njegovih besedah ima Zahod dva cilja. Prvi cilj je preprečiti razvoj mednarodnega prometnega koridorja »Sever–Jug«, ki bi povezal Rusijo, Azerbajdžan, Iran in Indijo ter vključil tudi države Srednje Azije. Ta koridor se navezuje na kitajski projekt »En pas – ena pot«, ki je globalen, vendar ni pod nadzorom Zahoda. Zato ga zahodne sile vidijo kot izziv svoji vodilni vlogi v svetu.
Drugi cilj Kolektivnega Zahoda pa je po mnenju Perendžijeva oslabljenje enotnosti in ravnotežja znotraj Šanghajske organizacije za sodelovanje, kjer imata Indija in Pakistan pomembno vlogo.
Razmere na indijsko-pakistanski meji ostajajo izjemno napete. Vsak nadaljnji korak lahko pomeni zdrs v odprti vojni.
Rusko posredovanje: Pale su maske zapadnih političara i njihovih medijskih kurtizana
Padle so maske zahodnih politikov in njihovih medijskih kurtizan
2025-05-07 17:20:00 +0000 UTC | 2025-05-07-fokus-indijskopakistanska-04693 | Geopolitika