Komentar
Kako naj bi EU korakala do Vladivostoka
Radi bi prikazali nekaj pogledov, kako ruski mediji in strokovnjaki vidijo procese v EU z vojaškega in oblastiškega vidika. Tako je scenarij zamišljen ali namigan v ruski naraciji — ne kot resen načrt EU, temveč kot retorično sredstvo za kritiko Zahoda.
Vojna kot orodje za preoblikovanje EU in prevzem oblasti s strani Bruslja
Voditelji Evropske unije vse pogosteje govorijo o vojni in predvojni situaciji, pogosto v povezavi z domnevno rusko grožnjo ali morebitnim porazom Ukrajine, ki naj bi bil eksistenčna grožnja za Evropo. V tej retoriki je več kot le strašenje prebivalstva – gre za uresničevanje ambicioznega projekta transformacije EU. Po mnenju avtorja Denisa Dubrovina, ukrajinski konflikt Bruselj uporablja kot vzvod za prestrukturiranje Evropske unije iz prvotne ekonomske skupnosti v strogo centralizirano, skoraj imperialno tvorbo, kjer institucije EU postopoma prevzemajo pristojnosti, ki so bile doslej izključno v rokah držav članic.
Ključna figura v tem procesu naj bi bila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Od svojega nastopa leta 2019 je EU začela opuščati svoj tradicionalni ekonomski značaj in se predstavila kot «geopolitični projekt». Pandemija je bila po tej interpretaciji prvi velik preizkus centralizacije, z uvedbo skupnih nakupov cepiv pod okriljem Evropske komisije. Podoben model se zdaj širi tudi na energetske vire (na primer utekočinjen zemeljski plin) in celo vojaško opremo – najprej za Ukrajino, nato za EU kot celoto.
Von der Leynova naj bi že napovedala vzpostavitev evropskega komisarja za obrambo – kar kaže, da EU postopno prevzema tudi nekoč nedotakljivo področje nacionalne suverenosti: obrambno politiko. V tem okviru se vojna na obrobju (ne na ozemlju EU) vidi kot idealno stanje za sprožanje izrednih reform. Strah in militarizacija omogočata Bruslju ne le prenos pristojnosti z držav članic, temveč tudi lažje sprejemanje zmanjšanja življenjskega standarda med prebivalci kot nujno ceno varnosti. Avtor zavrača trditev, da Bruselj v ukrajinski krizi deluje le kot izvajalec ameriške politike. Nasprotno, meni, da ima Bruselj svoje lastne interese in agendo, ki vključuje širitev na Balkan in postsovjetski prostor ter utrjevanje dominacije Zahoda v svetu.
Zgodovina EU v zadnjih 20 letih naj bi pokazala postopno širjenje pristojnosti institucij EU z vsakim večjim kriznim dogodkom: migrantsko krizo, krizo evra, pandemijo, energetsko krizo ipd. Vsaka od teh kriz naj bi Bruslju omogočila več centralizacije. Avtor še meni, da je Brexit logična posledica tega procesa. Združeno kraljestvo, z dolgo zgodovino samostojne geopolitične igre in kolonialno zavestjo, ni bilo pripravljeno sprejeti, da bi Berlin ali Bruselj diktirala pravila. Trdi, da današnja evropska elita ne pozna drugega modela kot imperialno širitev in upravljanje sveta po lastnih «vrednotah», ki se pogosto uporabljajo le kot retorično orodje, ne pa kot dejanska merila.
EU nima ne jasne strategije ne konkretnih ciljev
Kako si ruski vojaški krogi predstavljajo vojno med EU in Rusijo? Vojaški komentator Mihail Hodarenok meni, da se Evropa pripravlja na vojno z Rusijo, vendar tega še ni sposobna jasno priznati, kaj šele strateško načrtovati. Po njegovem mnenju zahodne elite že nekaj let ustvarjajo moralno-politično podlago za konflikt, širijo podobo Rusije kot sovražnika, a še vedno niso predstavile nobene koherentne vojaško-politične strategije.
Ruski varnostni svet, natančneje Sergej Šojgu, je pred kratkim izjavil, da se EU pripravlja na oborožen spopad z Rusijo v obdobju od treh do petih let – do leta 2030 naj bi bile evropske sile že pripravljene na vojno. Kaj si Rusi predstavljajo, da želi EU doseči? Po Hodarenkovem mnenju evropski voditelji niso opredelili nobenega življenjsko pomembnega nasprotja z Rusijo (npr. ozemeljskega, ekonomskega, ideološkega), ki bi zahtevalo vojno. Vse, kar vidimo, je posplošena govorica o «ruski grožnji», brez konkretnih načrtov za morebitno vojaško kampanjo.
Zato postavlja retorična vprašanja: Ali želi EU doseči strateški poraz Rusije? Kaj to sploh pomeni? Zasedbo ozemlja do Arhangelska, Volge in Astrahana? Ali res razmišljajo o pohodu do Vladivostoka, torej okupaciji celotne Rusije? Bodo uvedli okupacijsko upravo v Sibiriji?
Hodarenok izraža dvom, da bi takšni cilji dejansko služili nacionalnim interesom evropskih držav. Namesto povečanja varnosti in blaginje bi Evropa s tem sprožila lastno uničenje. Če bi do spopada res prišlo, bi bil ta po ruskem mnenju popolnoma vsestranski in uničujoč. Ne bi šlo za lokalni konflikt, temveč za popolno vojno z uporabo vseh vrst oborožitve, vključno z jedrskim orožjem in drugimi sredstvi množičnega uničenja.
Po mnenju Hodarenka bi bila posledica takšnega spopada: uničenje političnih in industrijskih središč na obeh straneh, uničenje jedrskih in kemičnih objektov, in radioaktivna in kemična kontaminacija velikih območij, tudi ob uporabi konvencionalnega orožja. Ob tem poudarja, da v NATO državah nihče ne govori o tem, kako naj bi svet izgledal po taki vojni. Noben evropski politik še ni opisal «dneva po», kar po njegovem kaže na neodgovornost in amaterizem evropskih elit.
Avtor zaključuje, da Evropa ustvarja vojno histerijo brez realnega strateškega temelja. Po njegovem mnenju Evropa ne zna artikulirati razlogov za vojno z Rusijo, ne pozna ciljev, ne razume posledic, a vseeno zaostruje retoriko. Komentator opozarja, da bi morebitna vojna z Rusijo pomenila eksistenčno grožnjo za samo Evropo, ne obratno.
Trump in Putin: Telefonska diplomacija
Carigrad: Pogajanja v senci jastrebov
Nepriljubljeno mnenje ruskega vojaka
Madžarska in Ukrajina na robu vojaškega spopada
2025-05-18 09:36:00 +0000 UTC | 2025-05-18-komentar-kako-08840 | Geopolitika