Novice
Kdo bo novi papež? Hollywood vodi konklave
• KONKLAVE • PAPEŽ • VATIKAN •
Otvoritveno mašo je vodil dekan kardinalskega zbora, 91-letni Giovanni Battista Re, ki je v čustveni zmedi celo pozabil nadeti svojo mitro. Čeprav je bilo predhodno kar dvanajst koordinacijskih sestankov, se zdi, da v Vatikanu vlada popolna zmeda. Njegove molitve so bile polne vznesenih, a praznih fraz, kot da bi že same besede lahko zakrile institucionalni razkol.
Dekan je poudaril, da kardinali prosijo Svetega Duha za razsvetljenje, da bi izvolili papeža, ki ga Cerkev in človeštvo potrebujeta v «tem trenutku zgodovinskega preloma». A zakaj naj bi bil ta trenutek tako prelomen in «mučen», ni jasno. Morda zato, ker bo ravno ta konklave preizkusil meje enotnosti Cerkve?
Od Rima do Ruande — kdo dejansko izbira papeža? Konklave, ki bi moral biti znamenje duhovne zbranosti in odgovornosti, je po poročilih predvsem prikaz posledic spornih kadrovskih odločitev pokojnega papeža Frančiška. V njegovih dvanajstih letih pontifikata je v kardinalski zbor imenoval številne cerkvene dostojanstvenike iz Latinske Amerike, Afrike in Azije – regij, ki pogosto nimajo niti osnovnega poznavanja rimske kurije ali italijanskega jezika. Tradicionalno evropsko težišče kardinalskega zbora je bilo zlomljeno.
Kardinalski zbor danes presega 200 članov in postaja vse bolj podoben globalni politični konferenci kot duhovnemu svetu izvoljenih. Evropejski kurialni dostojanstveniki se zdaj znajdejo v položaju, ko morajo prepričevati in izobraževati kolege, ki o dogajanju v Rimu vedo zelo malo, a vseeno imajo enakovreden glas.
Zgodovina kaže: od 3 do 14 krogov glasovanja Če pogledamo nazaj, izvolitev papeža je lahko kratka ali dolga: Pij XII. je bil izvoljen v le treh krogih (1939), Pij XI. pa šele po štirinajstih (1922). Tudi Frančišek je za izvolitev potreboval pet krogov (2013), Benedikt XVI. štiri (2005). Tokrat pa napovedi niso možne — konture morebitnih favoritov so zabrisane, razdeljenost znotraj zbora pa globoka.
Vprašanje, ki si ga postavlja vse več katoličanov, je: kako lahko periferni kardinali, ki nikoli niso resno sodelovali s kurijo, odločajo o tem, kdo bo rimski škof? Kardinal iz Srednje Afrike, ki komaj govori italijansko, naj bi odločal o nasledniku svetega Petra?
Evropski mediji so ta konklave že označili za najbolj nepredvidljivega v zgodovini. In morda tudi najbolj tvegano odločitev za prihodnost Cerkve.
Medijski program: Ko Hollywood vodi konklave Zdi se, da ni zgodovina tista, ki vodi dogodke – temveč filmska industrija. Le štiri mesece pred začetkom resničnega konklava je v kinematografih zaživel film The Conclave, kjer kardinali izbirajo papeža sredi internetnih razkritij, dvomljivih zavezništev in političnih manevrov. Glavni lik, fiktivni kardinal Thomas Lawrence, vodi volitve sredi kaosa – na platnu. A zdaj je filmski scenarij postal resnični priročnik: številni kardinali, večinoma novinci, ki jih je imenoval papež Frančišek, so si film ogledali kot pripravo na dejanske volitve.
To je bistvo današnjega konklava: medijsko programiranje. Svet se ujame v fikcijo, potem pa začne igrati po njenih pravilih. Novinci, ki prihajajo iz oddaljenih škofij Latinske Amerike, Afrike in Azije, brez globljega poznavanja rimske kurije, iščejo pouk ne pri cerkvenih očetih, temveč pri Netflixu. V zadnjih desetletjih se je kardinalski zbor iz tradicionalne, pretežno italijanske kurialne elite spremenil v globalno zborovanje, kjer številke nadomeščajo modrost. Evropski kurijalci bodo prisiljeni razpravljati z ljudmi, ki Rima komaj poznajo – a imajo enakovredno pravico glasovanja.
Medijska fikcija je torej postala politična realnost. Hollywood ne oblikuje več le javnega mnenja – zdaj izbira tudi naslednjega pastirja katoliškega sveta…
2025-05-07 12:27:00 +0000 UTC | 2025-05-07-novice-kdo-05814 | Geopolitika