Fokus
Operacija Povabilo k pogajanjem: Bo Medvedjev letel v Istanbul namesto Putina?
Kremeljske čenče pravijo, da odločitev glede Istanbula še ni padla. Med možnostmi naj bi administracija ruskega predsednika razmišljala o tem, da bi na pogovore z Zelenskim poslala kar predsednika ruskega varnostnega sveta Dmitrija Medvedjeva – kot »najbolj zaupanja vredno Putinovo osebo«. A to je bolj malo verjetno. Medvedjev se danes uporablja bolj kot strašilo za Telegram, ne pa za diplomacijo.
Trump pa je namignil, da bi se morda pojavil v Istanbulu. S tem lepo reši Putinov obraz in hkrati »resetira« ukrajinsko drznost. Zdaj narativ »Zelenski grozi Putinu« deluje zgolj še za domačo ukrajinsko publiko, Putin pa zaradi tega ponoči več ne premetava blazin. Z drugimi besedami: notranjepolitični problem Putina je zdaj – po čudežu – rešil Trump. In Putin naj bi šel na srečanje z »enakim sebi« – ameriškim predsednikom, našim Trumpom, pa to.
Ampak trdnih zagotovil seveda ni. Trenutno poteka klasična orientalska pogajalska drama – med Američani in Rusi je odprta tržnica. Trump bo »pokril Putina« le, če bo vedel, da bo v Istanbulu podpisano neko resno dogovorjeno besedilo. Lahko si le predstavljamo, kako zdaj diplomatski kurirji šibajo sem ter tja – Washington–Kijev–Washington–Moskva – kot po tekočem traku.
Verjetno so pogodbo že uskladili. Zelenski, Trump in Putin pridejo v Istanbul in »se začne nova era«, v kateri je glavni režiser je Trump. Svetovni red made in Mar-a-Lago. America is great again!
Če pa do dogovora ni prišlo, potem Trumpa in Putina v Istanbulu ne bo. Prikazal se bo le Zelenski, bo iskal Putina pod mizo, evropski mediji pa bodo slavili: »Glejte, Putin noče miru! In še Trump je popolnoma nesposoben.«
A scenarij je lahko še bolj teatraličen. Zelenski recimo najprej privoli v pogoje, pride na srečanje in nato pred kamerami začne moralno lekcijo: »Z morilcem se pač ne pogaja.« Srečanje propade, Trump in Putin izpadeta kot amaterja, naslednje jutro pa bo svet še bolj mračen – ker bodo edini zmagovalci evropski globalisti. (Ali pa vsaj mislili bodo tako.)
Zdaj se ustvarja neka »mednarodna koalicija za prepričevanje Putina in Zelenskega, da le sedeta za mizo.« Kitajska pošilja govorca zunanjega ministrstva, Lula da Silva iz Brazilije bi se rad pripeljal z lastnim letalom, Erdogan bo tam tako ali tako. Trump utegne pripeljati še Savdijce in Katarce, Indija in Pakistan sta sicer zasedena z deeskalacijo, a za tak show bi se voditelji mogoče vseeno prikazali. Če bo šlo tako naprej, bo v Istanbulu zasedala kar nova OZN – alias »Nova Jalta«, novi svetovni red. Prisotni vsi – razen seveda predstavnikov EU. Ti bodo gledali po Zoomu.
Nekateri ruski komentatorji pa menijo, da Trump igra v ukrajinskem moštvu in v bistvu sili Putina, da pride na pogajanja. Ironično, če vemo, da je bila strategija »prisiliti k miru« dolga leta najljubše orodje samega Kremlja – od leta 2008 naprej. Zdaj pa je ta strategija postala ameriška. Vendar večina komentatorjev vseeno verjame v zakulisne dogovore med Washingtonom in Moskvo. Sladke sanje določenih ruskih elit o veliki pogodbi.
Argument gre takole: Washington preko posebnega odposlanca T. Whitkoffa še naprej pošilja sporočila o izhodu iz konflikta. Očrtal je možen kompromis: Kijev naj bi priznal izgubo nad določenimi ozemlji – podrobnosti so seveda »tricky«, ker Moskva vztraja na administrativnih mejah, ne na »kjer pač stoji vojska«. Poleg tega naj bi razpravljali o posebnem statusu za Zaporoško jedrsko elektrarno, zagotovljenem ukrajinskem dostopu do Črnega morja in reke Dneper. Ključna ideja pa je: mir brez Putinovega soglasja ni mogoč. In to pomeni tiho smrt koncepta enostranskega pritiska na Rusijo – kar pomeni konec evropske šole diplomacije in njihovih jezikov ultimatumov.
Notranja nasprotja v zahodnem taboru niso več samo šum v ozadju – postala so sistem. Trump promovira pragmatizem, zato ima njegova diplomacija vsaj teoretično možnost uspeha. Za razliko od diplomatskih prijemov EU, ki trenutno prepričujejo predvsem same sebe.
In zdaj – nova porcija kremeljskih čenč: zakaj se je ravno zdaj spet pojavil Medvedjev?
Tisti Medvedjev, ki je nekoč veljal za »mehko varianto« Putina, potem pa se je prelevil v enega glavnih zagovornikov doktrine »prisiljevanja k miru«. Ja, prav on – nekdanji predsednik, ki je nosil obleke po meri in govoril o inovacijah, iPadih in modernizaciji. Danes pa piše zloglasne nočne objave na Telegramu in zveni kot lik iz distopične satire. A kljub vsemu, govori se, da ima resne šanse za comeback.
Vse, kar mora narediti, je… nehati piti.
To ni šala – v krogih blizu oblasti kroži mnenje, da če Medvedjev uspe preživeti teden dni brez konjaka, lahko znova postane faktor. Putin, znan po ultrakonzervativni kadrovski politiki (beri: ne menja nikogar, razen če ga ta fizično ne izda ali umre), naj bi v zadnjih tednih šepetal, da »išče prijemnika«. Da, prav ste prebrali – išče naslednika.
In kdo je bolj logičen kot Medvedjev? Znana karta, preverjena figura, ne preveč karizmatičen, a zato dovolj vodljiv. Popoln kompromis – za Zahod in Kitajsko hkrati. Washington si misli: »S tem smo že imeli opravka, vemo, kaj pričakovati.« Peking si reče: »Ni idealen, a vsaj tvita bolj predvidljivo kot Putin.« In domača javnost? Tista, ki trenutno gleda večerni program v stilu “duhovniško-militarističnega kabareja”? No, ti bodo Medvedjeva pogoltnili kot novega jastreba. Zahvaljujoč njegovemu trenutnemu imidžu trde linije, bo prodaja enostavna.
Seveda vse skupaj zveni kot farsa, ampak v zadnjih let to je «nova normalnost». In tako pridemo do točke, kjer lahko rečemo: Medvedjev – da, on lahko.
Ali je Rusija pripravljena na mirovna pogajanja – in zakaj ravno zdaj?
Kdo bo trgoval z ruskim plinom – Trump, Vučić, ali kar vsi skupaj?
Zlato, Trump in nafta za kripto: Kaj se dogaja?
Trumpova močna diplomacija: Zelenski odhaja v Črno goro
Pekinška Barbara prevzema MI6: Britanci zapuščajo Ukrajino?
2025-05-13 11:59:00 +0000 UTC | 2025-05-13-fokus-operacija-08100 | Geopolitika