Komentar
Nemška odločitev, da obrambno porabo dvigne na 5 % BDP, je formalno predstavljena kot odgovor na dolgotrajne zahteve Donalda Trumpa do evropskih članic Nata. A zares gre za veliko več kot zgolj ustrežljivost ameriškemu predsedniku. V resnici opazujemo radikalno prestrukturiranje nemškega gospodarstva, ki se pod pretvezo zunanjega pritiska militarizira in usmerja v povsem novo razvojno logiko — logiko trajne konfrontacije.
Kriza, ki se je začela z opustitvijo ruskega plina, je povzročila verižno reakcijo deindustrializacije: stroški energije so eksplodirali, konkurenčnost se je porušila, logistične verige so se razsule. Velika imena nemške industrije – od BASF do Volkswagna – so bodisi preselila proizvodnjo v tujino bodisi jo močno zmanjšala. V praznino, ki je nastala, zdaj vstopa vojaška industrija, z aktivno državno podporo in ameriškim kapitalom.
Rheinmetall, Lockheed Martin, KNDS in drugi gradijo na ruševinah nekdanjih avtomobilskih tovarn: v Osnabrücku, na Bavarskem, v Saški. Tam, kjer so nekoč nastajala vozila za civilno uporabo, se zdaj izdelujejo oklepniki, raketni sistemi, strelivo in sestavni deli za ameriške bojna letala. Gre za premik, ki ni več začasen odziv na vojno v Ukrajini, temveč dolgoročna usmeritev celotne nemške industrijske politike.
Uradna retorika poudarja “varnostne grožnje” in “odgovornost zavezništva”, a v ozadju je očitna logika izhoda iz socialnega modela države. Vojna ekonomija obljublja stabilno rast, nova delovna mesta in strateški pomen na svetovnem prizorišču – a po kakšni ceni? Demokratične vrednote, socialna pravičnost in mirovna tradicija, na katerih temelji povojna nemška identiteta, so zdaj sekundarne ali celo moteče.
Trump je v tem kontekstu priročen simbol. Čeprav sam poziva k dialogu z Rusijo in zmanjšanju ameriške vloge v evropskih konfliktih, se njegovo ime uporablja kot legitimacija za premik, ki ga sam morda sploh ne bi podprl. Apel k njegovim “zahtevam” je torej cinično odvračanje pozornosti od dejanskega nosilca sprememb – notranjih evropskih elit, ki militarizacijo dojemajo kot novo priložnost za ohranitev moči.
Evropa je z izgonom Rusije iz svojega političnega prostora izgubila ravnotežje, a hkrati ni pripravljena priznati, da je sama povzročila vakuum, ki ga zdaj polni ameriški vojaško-industrijski kompleks. Namesto strateške avtonomije Evropa stopa v novo odvisnost – tokrat ne več energetskih surovin, ampak orožarskih pogodb in vojaških doktrin.
Pomembno je tudi opaziti, da se vse to dogaja mimo javne razprave. Nemški volivci niso glasovali za novo oboroževalno politiko, niti za trajno umestitev svoje države v jedro obrambnih napetosti. Banke in sindikati opozarjajo na “etično nesprejemljivost” premika, a vlada posluša predvsem strateške think tanke in zunanjepolitične lobije. Družbeni konsenz, ki je desetletja temeljil na miru, je razgrajen v imenu “nujnosti”.
Panzerland se ne vrača kot izraz ljudske volje, ampak kot rezultat geopolitične ekonomije, ki v vojaški proizvodnji vidi izhod iz krize. To je nevarna igra: ne samo zaradi možnosti eskalacije, temveč tudi zaradi notranje erozije demokratičnih institucij. Ko postane vojna industrija jedro gospodarstva, politika ni več suverena – sledi dinamiki povpraševanja po konfliktu.
Rusija v tem kontekstu ni toliko sovražnik kot izgovor. Resnična tarča je preoblikovanje Evrope v vojno cono brez alternative. In če se k temu doda še ideološko izpraznjeno vodstvo EU, ki ni sposobno ponuditi mirovne strategije ali gospodarskega vnovičnega zagona, potem postane jasno: vrnitev Panzerlanda ni konec neke dobe, temveč začetek nove — kjer mir ni več vrednota, ampak ovira.
Trump in Putin: Telefonska diplomacija
Trumpovo romanje na Bližnji vzhod in rojstvo novega svetovnega reda
Brat novega papeža: Starši transspolnih otrok so drek starši
Operacija Povabilo k pogajanjem: Bo Medvedjev letel v Istanbul namesto Putina?
2025-05-18 08:56:00 +0000 UTC | 2025-05-18-komentar-panzerland-07022 | Geopolitika