Komentar
Progresivna levica in islamistična zrcala: Zakaj levičarji ljubijo šeriat?
• PROGRESIVNA LEVICA • ISLAMIZEM • ISLAM •
Mnogi se danes sprašujejo: zakaj progresivna levica vztrajno simpatizira z islamskimi teokratskimi režimi in s terorističnimi gibanji, katerih vrednote so diametralno nasprotne liberalnim, feminističnim in sekularnim idealom, za katere naj bi se ti isti progresivci zavzemali? Kako lahko nekdo, ki se razglaša za feministko, istočasno nosi ruto kot izraz solidarnosti s tistimi, ki jo ženam vsiljujejo z grožnjo nasilja? Kako lahko nekdo, ki govori o svobodi, hkrati opravičuje gibanja, ki javno kličejo k zatiranju homoseksualcev in uveljavitvi šeriatskega prava? Odgovor ni le politični cinizem.
Progresivna levica je že dolgo izgubila kompas realnosti in ga zamenjala z binarno logiko: zatiranec proti zatiralcu. V tej poenostavljeni shemi vsak, ki nasprotuje Zahodu in zahodnim civilizacijskim vrednotam, postane avtomatično žrtev, ne glede na svojo lastno zgodovino nasilja, totalitarizma ali verskega fundamentalizma. Rezultat? Perverzna moralna piramida, v kateri dejanski zatiralci postanejo junaki, če le ustrezajo antizahodni naraciji.
Hamas? Osvoboditelji. Iranske ajatole? Progresivna alternativa. Šeriat? Kulturna raznolikost. In potem: levičarski shodi, kjer se vihtijo mavrične zastave in slogani gibanj, ki bi te iste zastave najraje zažgala in ženskam odvzela status človeka. To ni solidarnost. To je samorazgradnja razuma.
Ta pojav levičarskega simpatiziranja z islamističnimi režimi in celo z radikalnimi terorističnimi organizacijami, kot so Hamas, Hezbollah ali Muslimanska bratovščina, ni nov. Še posebej očiten v intelektualnih krogih, medijih, NGOjih in celo v določenih političnih strankah, ki so nekoč prisegale na sekularizem, svobodo izražanja in enakost spolov. Danes pa brez težav marširajo pod zastavami organizacij, ki zagovarjajo šeriatsko pravo, sistemsko mizoginijo, smrtno kazen za odpadnike in zatiranje verskih manjšin.
Zakaj ta očitna kontradikcija?
Odgovor ni humanitarnost, temveč preračunljiva politična korist. Levičarska politika je namreč prepoznala, da podpora »zatiranim« in »upornim« islamskim skupinam ni le modna gesta »proti Zahodu«, temveč investicija v prihodnje volilno telo, ki prihaja iz okolij, kjer ni tradicije liberalne demokracije, temveč lojalnost skupnosti in avtoriteti. To pomeni, da je ta baza bolj dovzetna za ideološko usmerjanje, za politično odvisnost in za dolgotrajno navezanost na tiste, ki jim podelijo status žrtve in glas.
To, kar se na površini prikazuje kot solidarnost z »osvobodilnimi gibanji«, je v resnici računica za dolgoročno spremembo družbene strukture. Levi politični blok ne podpira teh sil zato, ker verjame v njihov program, temveč zato, ker te skupine sovražijo Zahod prav tako kot oni – a iz drugačnih razlogov.
Za islamiste je Zahod dekadenten, pokvarjen in brez vere. Za progresivno levico pa je Zahod grešen že sam po sebi. Ta ideološka naveza ustvarja nevarno simbiozo: levica zagotavlja ideološko zaščito, islamisti pa zagotavljajo demografsko širitev in mobilizacijo na terenu. V zahodnih mestih to vidimo v vse močnejših protestnih gibanjih, kjer radikalna levičarska retorika stopa z roko v roki z islamsko simboliko, zastavami Hamasovih enot in slogani, ki ne govorijo več o sožitju, temveč o revoluciji.
To ni več obramba šibkih – to je podpora tistim, ki naj bi zamenjali staro populacijo in s tem tudi obstoječi politični red. Levica si tako ne želi več spremeniti Zahod – želi ga preoblikovati z uvozom sil, ki ga od znotraj že spodkopavajo. In to ni več ideologija solidarnosti, temveč strategija zamenjave.
V času zaostrenih mednarodnih konfliktov postaja vse bolj očitno, kako uspešno levica izkorišča retoriko antiimperializma kot orodje za moralno zmedo množic. Njena največja zmaga ni v tem, da mobilizira lastne pristaše, temveč v tem, da z manipulativnim jezikom pridobi simpatije tudi tistih, ki sicer niso njeni ideološki somišljeniki. Mnogi konservativci, libertarci in celo centristi se tako nehote znajdejo na strani sil, ki niso nič drugega kot totalitarni, teokratski ali nasilno-revolucionarni režimi, ker verjamejo, da s tem nasprotujejo »ameriškemu imperializmu«, »zahodni aroganci« ali »globalni hegemoniji«.
Ne da bi se zavedali, nasedajo jeziku, ki je bil skrbno oblikovan v levičarskih akademskih in medijskih krogih, kjer so pojmi, kot so svoboda, narodna suverenost in varnost, nadomeščeni z abstraktnimi in selektivno uporabljenimi parolami o »uporu«, »osvoboditvi« in »pravici do samoopredelitve« – četudi gre pri tem za brutalne teroristične formacije ali režime, ki bi še včeraj vsakemu evropskemu intelektualcu pomenili grožnjo.
Tako postajajo številni ljudje, ki v resnici zagovarjajo svobodo, demokracijo, tradicionalne vrednote in nacionalno identiteto, orodje v rokah levičarske propagande. Ko izražajo razumevanje za islamske teroriste in režime, ali se opredelijo proti obrambnim akcijam demokratičnih držav pod pretvezo «kritike imperializma», v resnici ne podpirajo šibkih proti močnim, temveč totalitarno temo.
Zakaj progresivna levica podpira prav islamski svet in ne protestira, denimo, ob masakrih nad kristjani v Afriki?
Ker je najbolj kulturno nezdružljiv z evropskimi temelji – z idejo ločenosti cerkve in države, enakostjo spolov, svobodo izražanja, pravno državo in individualno svobodo. In prav ta nezdružljivost je prednost v očeh tistih, ki si prizadevajo za demontažo obstoječega reda. Islam kot totalna civilizacija – religija, politika, kultura in pravo v enem – postane učinkovito orodje za relativizacijo vseh standardov.
Levičarska podpora radikalnemu islamu je ideološka izbira, ki sledi logiki kulturne dekonstrukcije. Bolj kot je islam radikalen in oddaljen od evropskih vrednot, bolj je uporaben za razbijanje kohezije, spodbujanje notranjih konfliktov in ustvarjanje trajne družbene nestabilnosti.
Levičarska retorika tukaj deluje kot premaz – brutalni režimi postanejo »odpornost«, teroristična nasilja postanejo »legitimni boj za svobodo«, fundamentalistična indoktrinacija pa se predstavi kot »kulturna raznolikost«. V tej igri zrcal in prevrnjenih pomenov se mnogi znajdejo na napačni strani zgodovine, ker niso pravočasno prepoznali, kdo v resnici oblikuje diskurz in katere cilje ta diskurz zasleduje.
Progresivno levičarstvo nima več zveze z bojem za pravičnost. To je razred elitnih aktivistov, ki sovražijo lastno kulturo, zgodovino in lastno identiteto. Sodobna levica je civilizacijska destrukcija, nihilistični kult, ki vodi v totalen razkroj.
V dobi informacijskega kaosa je največja zmaga radikalne levice to, da ji uspe zavesti tudi tiste, ki bi se ji morali najbolj upirati.
Poročilo razkriva: Islamisti v Franciji novačijo otroke za prostitucijo in terorizem
Francija v prepoved zakrivanja deklic: Levičarji pa o islamofobiji
Kako naj bi EU korakala do Vladivostoka
2025-06-18 07:20:00 +0000 UTC | 2025-06-18-komentar-progresivna-levica | P.K.