Fokus
Trump in Putin: Telefonska diplomacija
Kot smo pred dnevi napovedali – klic bo. Trump bo v ponedeljek govoril s Putinom. A to ne bo le vljudnostna gesta ali iskanje miru. To bo poteza s težo in tveganjem, saj s seboj prinaša tako možnost umiritve kot tudi pospešitev vojaške eskalacije.
Po informacijah, naj bi Trump predlagal premirje, vendar pod jasnimi pogoji: Evropa bi v času premirja morala prekiniti vojaške dobave Ukrajini, Kijev pa bi moral začasno ustaviti mobilizacijo. Trump bo obenem skušal prepričati ukrajinsko stran, naj se umakne iz območij Luhanska in Donecka (LDNR), v zameno za ruski umik iz Harkovske in Sumske oblasti – torej vrnitev k pogojem, ki so bili predmet pogajanj pred aprilom 2025, še preden jih je Moskva zaostrila.
Trump je na omrežju Truth Social zapisal: »TEMA POGOVORA BO USTAVITEV ‘KRVAVE KOPALNICE’, KI TEDENSKO TERJA ŽIVLJENJA VEČ KOT 5000 RUSKIH IN UKRAJINSKIH VOJAKOV, IN TRGOVINA.« Dodal je, da bo po klicu govoril tudi z Zelenskim in z različnimi članicami Nata. »Upam, da bo dan produktiven, da bo prišlo do prekinitve ognja in da se bo ta zelo nasilna vojna, ki se nikoli ne bi smela zgoditi, končala,« je zapisal.
Ruski viri pravijo, da poleg tega bo Trump predstavil t. i. «načrt poti» za obsežen mirovni sporazum, ki bi vključeval: časovno določene korake, priznanje teritorialnih sprememb, varnostna jamstva, odpravo sankcij, nevtralni status Ukrajine in pravice rusko govorečega prebivalstva.
Toda ta načrt ima več šibkih točk. Prva in ključna – Evropa. Ameriška stran se sklicuje na »usklajen pristop z Evropo«, vendar je evropski kompromis vedno temeljil na brezpogojnem premirju. Zdaj, po sestanku v Carigradu, ostaja vprašanje, ali je Evropa pripravljena podpreti takšen kompromis – še posebej, ker se boji, da bi Rusija izkoristila prekinitev ognja za poletno rotacijo in ofenzivo.
Druga šibka točka je vprašanje sankcij. Tudi če bi ZDA delno odpravile sankcije, brez soglasja G7 to ostane simbolna gesta. Moskva v odpravo sankcij že dolgo več ne verjame in tudi ne gradi resne strategije na tem temelju.
Trump pa ima v tej zgodbi lastno agendo. Prvič, poskuša iztrgati Rusijo iz objema s Kitajsko. In drugič, Trump s tem ustvarja pritisk na EU in ukrajinsko vodstvo, ki ga dojema kot zavezništvo iste »globoke države«, proti kateri se je bojeval doma. Zato ta klic ni začetek miru – temveč signal, da se konflikt globalizira. Če Evropa ne bo pristala na Trumpove pogoje, bo Rusija Trumpa poskušala postaviti v vlogo opazovalca, ki nadzira le obseg zahodnih dobav. In prav to bi lahko zanetilo novo stopnjo konflikta: Rusija proti Evropi, z ameriškim tiho odobravanjem.
Analiza: Hladen tuš za Evropo
Iz evropskega zornega kota se zdi, da v ozadju manevrov Trumpa poteka globlji boj: ne toliko za Ukrajino kot za vprašanje, ali bo Rusija ponovno postala del evropskega političnega prostora – in če, pod kakšnimi pogoji. V Bruslju in večini prestolnic EU namreč vlada prepričanje, da si Rusija ne želi zgolj normalizacije odnosov z Evropo, temveč se želi tja vrniti kot vodilna sila, kot nekakšen dedič svete alianse iz časa Aleksandra I., ko je ruski car soodločal o evropskem ravnotežju.
Evropa se je v zadnjih desetletjih Rusijine politične odsotnosti navadila na udobje – notranje dogovarjanje brez zunanjih motenj. Marsikje je prevladal občutek, da se je «rešila ruske problematike». Toda zdaj se, prek vrat Kitajske ali celo z ameriško asistenco v času Trumpove administracije, Rusija spet potiska nazaj – ne proč od Evrope, temveč v Evropo, kar potrjuje znamenito tezo Vadima Cymburskega, da so bili vsi ruski «odhodi na Vzhod» pravzaprav obvodi – poti za vstop v Evropo z druge strani.
Putin sam se ima za «evropejca med evropejci», kar bi bilo morda celo simpatično, če ne bi bil vzorec ruske diplomacije tako trdovraten: najprej pride sila, nato pride predlog za poroko. In evropske države – z nekaj izjemami – preprosto niso več pripravljene sprejeti Moskve kot enakovrednega (kaj šele nadrejenega) akterja v svoji notranjepolitični igri.
Rusija je objektivno del Evrope – geografsko, zgodovinsko, kulturno, energetsko in vojaško. Popolna izolacija ni možna brez fantazij o njenem razpadu. In zato tudi EU ostaja ujeta med dvema skrajnostma: noče Rusije nazaj v evropsko politično sfero, a obenem ni pripravljena sprejeti dejanj, ki bi jo zares izrinila – na primer dolgoročno orožarsko zavezo Ukrajini, politično preoblikovanje varnostne arhitekture ali izgradnjo strateške avtonomije mimo ZDA.
Medtem pa Trump odpira vrata ponovnemu bilateralizmu med ZDA in Rusijo – kar pomeni, da je EU povabljena, da se sama sooči z Moskvo, brez ameriškega varnostnega ščita. Ta premik ustvarja živčno tišino v evropskih prestolnicah: »Ali misli resno?« se sprašujejo mnogi. Kajti če da, potem se bo razgalila resnica: Evropa ni pripravljena na realno konfrontacijo z Rusijo, še manj pa na njen vstop nazaj kot soodločevalca.
In tukaj sledi hladen tuš. V resnici Rusija danes Evrope sploh ne potrebuje – ne gospodarsko, ne vojaško, ne ideološko. Njena usmeritev v Azijo, lastna surovinska osnova in nova logistična omrežja ji omogočajo relativno neodvisnost. Povratek v Evropo ni eksistenčna nuja, temveč simbolična ambicija, skoraj zgodovinska izpopolnitev. Če bo Trump vztrajal pri osebni diplomaciji s Putinom, bo EU soočena z realnostjo, ki se ji že leta skuša izogniti: ali bo imela voljo in moč postaviti Rusiji meje, ali pa bo znova – hočeš nočeš – igrala z njo.
Carigrad: Pogajanja v senci jastrebov
Nepriljubljeno mnenje ruskega vojaka
Carigrad brez gostov: ne Putin, ne Trump, ne mir
Operacija Povabilo k pogajanjem: Bo Medvedjev letel v Istanbul namesto Putina?
2025-05-18 07:47:00 +0000 UTC | 2025-05-18-fokus-trump-08252 | Geopolitika