Komentar
Trumpovo romanje na Bližnji vzhod in rojstvo novega svetovnega reda
Ko je Donald Trump po sklenitvi megaposla v Rijadu stopil pred zbrane in požel aplavz savdskih gostiteljev, ni šlo zgolj za klasičen govor o gospodarstvu in regionalnem razvoju. Šlo je za precej več — za razglasitev nove zahodne doktrine do hitro razvijajočih se držav t. i. «globalnega juga».
Trump se je jasno distanciral od stare zahodne misije, ki je temeljila na «gradnji držav», demokratizaciji in humanitarnem mentorstvu. Brez olepševanja je povedal, da so takšni poskusi pogosto naredili več škode kot koristi. Neokonske avanture, milijarde za Bagdad, razsvetljene NVO – vse to je v novi eri označeno kot zgrešeno.
Novo partnerstvo ZDA z arabskimi državami temelji na spoštovanju njihove avtonomije, suverenosti in – kar je ključno – kapitala. Ameriški predsednik ne pridiga več o človekovih pravicah in reformah, ampak nastopa kot investitor, ki priznava moč klanov, gradbenih magnatov in lastnikov infrastrukture. V tej logiki ZDA niso več mentor, temveč partner, včasih celo manjšinski delničar v tujih zgodbah o uspehu.
V ospredje stopa elitizem – institucionaliziran in pragmatičen. Demokracija se v tej realnosti umika fevdalni meritokraciji in tehnokratskemu kapitalu. In v tem novem scenariju so v isti sobi Elon Musk, Sam Altman, Jensen Huang in saudski princ – vsak prinaša svoj gradnik prihodnosti: sončno energijo, umetno inteligenco, čipe, kapital.
Dogaja se korenita preobrazba paradigme: od nafte k računalniški moči, od dolarja k petaFLOP-om. Saudske puščave se spreminjajo v sončne farme in podatkovne centre. Pojavlja se nova valuta prihodnosti – računska moč, zamenjana za ogljične kredite.
A to ni zgolj tehnološki razvoj, temveč geopolitični premik. Svet po Zahodu, po dolžniški ekonomiji, vstopa v fazo, kjer uspeh določajo osnovne kapacitete: energija, hrana, logistika, digitalizacija. V tem kontekstu liberalne demokracije izgubljajo korak, avtoritarni režimi pa, v kombinaciji s tehnomagnati, postajajo arhitekti prihodnosti.
Trump je s princem Mohamedom podpisal dogovore v višini 600 milijard dolarjev, pri čemer Savdijci ciljajo na skupni obseg naložb v ZDA, ki bi presegel 1 bilijon dolarjev. Gre za največji premik kapitala v zgodovini sodobnega kapitalizma.
Medtem ko svetovni dolg dosega rekordnih 324 bilijonov dolarjev – skoraj trikratnik svetovnega BDP – se zdi, da globalna ekonomija troši prihodnost brez jasne zasnove sedanjosti. V tej situaciji države z realnim sektorjem in konservativno denarno politiko – kot je Rusija – delujejo paradoksalno stabilno.
Največja makroekonomska premena pa prihaja iz Indije. Ta izrinja Nemčijo in Japonsko iz vrha, hkrati pa ostaja izven formalnih zavezništev. Prav ta neuvrščenost ji omogoča strateško fleksibilnost.
V tem novem svetovnem redu postajajo države, kot so Kazahstan, Uzbekistan ali Ukrajina, ne več samostojni igralci, temveč logistične in surovinske platforme. Njihova prihodnost bo oblikovana s strani tistih, ki nadzorujejo pretoke – kapitala, ljudi in energije.
Novi svet ni več zgrajen na univerzalnih vrednotah, temveč na pragmatičnih interesih. In v tej realnosti se moč ne meri v idealih, ampak v petabajtih, satelitih in megavatih. Multipolarnost se ne vzpostavlja skozi teorijo – vzpostavlja se s kabli, čipi in sončnimi celicami. In prav Trumpova turneja je bila jasen signal: nova doba je tu – in Amerika želi v njej aktivno vlogo. Ne več kot vzornik, temveč kot solastnik.
Sistem je ciničen
V takšnem svetu bodo stvari, kot so mednarodno pravo in nasploh vsakršni zakoni, odvržene na smetišče zgodovine. Novi svetovni red nima več starih trdnih oblik: ni več kapitulacij, niti zmagovalnih parad, razen ritualov na Rdečem trgu in podobnih predstav, posvečenih dogodkom izpred 80 let. Svet se danes oblikuje na podlagi sile in skozi večplastne dogovore, kjer ni bistven tekst, temveč konsenz elit.
Bliskovita vojna med Indijo in Pakistanom se je končala z »zmago« vseh strani. Modi je dosegel svoj notranjepolitični cilj – pred volitvami je v svojo korist konsolidiral javnost. Pakistan je pokazal bojno sposobnost svojih oboroženih sil, opremljenih s kitajsko vojaško tehnologijo. Kitajska pa je s tem «napenjanjem pakistanskih mišic» demonstrirala premoč svoje letalske industrije nad evropsko in, ja, tudi rusko.
In kaj vojna v Ukrajini? Naivno bi bilo pričakovati zmagovalca. Če bo med Rusijo in Ukrajino sploh sklenjen dogovor, ta ne bo imel pravnega statusa «miru» v klasičnem pomenu mednarodnega prava. To bo hibriden dokument, nekje med premirjem in političnim sporazumom, z opombami, izjemami in pravico do razlaganja. Rusija se bo dokončno preoblikovala v surovinski privesek Kitajske, Evropa pa bo – z odporom, prividi, stokom in protesti – šla pod Ameriko Donalda Trumpa. Žal nič novega pod Luno.
Tovrstne ureditve smo že videli v zgodovini: denimo Daytonski sporazum ali Minski protokoli, a nobeden izmed njiju ni postal trdna osnova trajnega miru. Mednarodno pravo preprosto ne dohaja dobe, v kateri vojn ni več treba razglasiti in v kateri sporazumom že vnaprej nihče ne zaupa. Washington in Bruselj se bosta na tak »mir« med Rusijo in Ukrajino odzvala pragmatično – sprejela ga bosta post factum, če bo stabiliziral razmere, a ga nikoli ne bosta priznala kot rusko zmago. V najboljšem primeru ga bodo razumeli kot zamrznitev konflikta, v najslabšem pa kot podlago za nove sankcije, ki bodo obstajale le na papirju in v propagandnem svetu zahodnih medijev.
Trumpova močna diplomacija: Zelenski odhaja v Črno goro
Francoski Rafali v plamenih: Kako Moskva težišče pomika proti Pakistanu
Ali je Rusija pripravljena na mirovna pogajanja – in zakaj ravno zdaj?
Zlato, Trump in nafta za kripto: Kaj se dogaja?
Indijsko-pakistanska vojna kot zahodni napad na BRICS
2025-05-14 07:56:00 +0000 UTC | 2025-05-14-komentar-trumpovo-01951 | Geopolitika