Komentar
ZATON MEDIJSKE SVOBODE: EU financira medije za podporo lastni propagandi
• EVROPSKAUNIJA • MEDIJSKASVOBODA • FINANCIRANJEMEDIJEV •
Ali je mogoče govoriti o svobodi medijev, ko jih sistematično financirajo institucije, o katerih naj bi poročali? Nova študija z naslovom Brussels’s Media Machine, ki jo je pripravil Thomas Fazi za madžarski raziskovalni inštitut Mathias Corvinus Collegium, razgalja mehanizem, s katerim EU vsako leto razdeli desetine milijonov evrov za oblikovanje všečnega javnega mnenja - za financiranje tiskovnih agencij, časopisov in drugih medijev po vsej Evropi. Čeprav je marsikomu že dolgo jasno, da so osrednji mediji postali podaljšek uradne retorike, študija prvič prinaša konkretna imena, številke in primere. Ugotovitve kažejo, da gre za zgoščen sistem financiranja in propagandni aparat, ki se hrani z davkoplačevalskim denarjem, a se navzven predstavlja kot neodvisno novinarstvo. V času, ko se pojem demokracije vse bolj razkraja, se postavlja temeljno vprašanje: kdo pravzaprav oblikuje resnico?
Poleg tega Fazi razkrije, da je mainstream medijski prostor postal tako enoten, da se članki in naslovi v različnih medijih ponavljajo kot prepisani iz istih PR-virov – z uporabo identičnih “master message-ev” oziroma komunikacijskih smernic in vnaprej pripravljenih vsebin. Ta pojav je bil jasno opazen že med pandemijo covida, nato pa se še okrepil v času vojne v Ukrajini. Študija dokumentira tudi, da je bilo v desetih letih iz davkov evropskih državljanov za podporo medijem, ki širijo sporočila Evropske komisije, porabljenih najmanj milijarda evrov.
Ta praksa ni značilna samo za EU; Trump je razkril, da naj bi ameriška agencija USAID postala orodje za informacijske operacije, prek katerih sta ameriški State Department in CIA financirala več kot 600 medijev in številne posamezne novinarje. Neuradni viri navajajo, da je med prejemniki sredstev kar 97 % ukrajinskih medijev – ti pa zadnja leta služijo kot glavni vir informacij za zahodne redakcije. Ker je Trump ustavil ta financiranja, tudi za Radio Free Europe/Radio Liberty, je evropska komisarka za zunanjo politiko Kaja Kallas 20. maja napovedala, da bo EU zagotovila 5,5 milijona evrov t. i. »nujnega financiranja za varnostno mrežo neodvisnega novinarstva«. Za mnoge je uporaba oznake »neodvisno« več kot absurdna spričo dejstva, da se je ta medij neposredno financiral iz Washingtona, zdaj pa iz fondov EU.
Kaj to pomeni za medijsko sliko? Vsekakor v prvi vrsti razpad kredibilnosti. O neodvisnosti medijev je namreč nemogoče govoriti v situaciji, ko demokratične vrednote vse bolj spodkopavajo samozadostne elite, ki medije plačujejo z davkoplačevalskim denarjem, da potem njihova sporočila javnosti servirajo kot »novico«. Zato je treba biti izjemno previden, ko beremo, na primer, da bo evropsko oboroževanje rešilo vse težave – saj pogosto ni jasno, ali gre za novinarsko ugotovitev ali za plačan oglas vojaške industrije.
V svetu, kjer se informacija in propaganda pogosto prepletata, postaja ključno vprašanje: kdo govori in zakaj. Vsako sporočilo nosi s seboj kontekst – in ta kontekst je pogosto pomembnejši od same vsebine. Novica, ki prihaja od tistega, ki ima politično ali finančno moč, ni nujno lažna, a je nujno preverljiva. To vlogo preverjanja so do nedavnega imeli prav mediji. V času, ko se številni mediji - tudi zaradi finančnih težav - spreminjajo v PR oddelke, moramo kot državljani razviti občutljivost ne le za dejstva, ampak tudi za motive, vire in okoliščine. Dezinformacija ni vedno gola laž – včasih je le selektivna resnica, strateško izbrana in servirana. Kadar ista institucija hkrati financira vsebine in določa, kaj je »resnično«, nastane velika nevarnost politične moči brez nadzora.
Ugotovitve študije Brussels’s Media Machine nam jasno pokažejo, da EU ne financira medijev zato, da bi varovala svobodo izražanja, temveč zato, da bi oblikovala nadzorovan in všečen javni diskurz. Ko ista politična entiteta določa, kaj je dezinformacija, in hkrati plačuje tiste, ki naj bi jo razkrinkali, se zabriše meja med novinarstvom in propagando. Zato ni več dovolj vprašati, kaj neka novica sporoča – vprašati se moramo tudi, kdo jo financira, komu koristi in kateri glasovi so bili pri tem utišani.
Fazijeva študija ne poziva k teorijam zarote, temveč k elementarni intelektualni poštenosti in zdravi skepsi. V njej ni pozivov k paniki, temveč k odgovornemu razmisleku o tem, v kakšni informacijski krajini živimo. Naloga medijev je, da oblast nadzorujejo – ne da jo legitimirajo. Če mediji ne nadzorujejo oblasti, temveč z njo sodelujejo, izgubljamo ključno orodje demokracije. Zato je danes bolj kot kdajkoli nujno znati ločiti med informacijo in sporočilom oblasti, med poročanjem in piarom. Le če razumemo vir in namen vsakega sporočila, lahko ohranimo prostor svobodne misli. In prav to je glavno sporočilo Fazijeve analize: brez preglednosti in ločitve med politiko in mediji ni svobodnega novinarstva. Brez svobodnega novinarstva pa tudi demokracija postane le še fasada.
Bruseljski medijski stroj: Medijem razdelijo 80 milijonov evrov letno za širjenje EU agende
2025-06-09 12:31:00 +0000 UTC | 2025-06-09-komentar-zaton-medijske | P.K.