Geopolitika.info

Novo evropsko poročilo: Pozor pred kristjani, ki zagovarjajo družino in so proti spremembam spola!

Thu, 10 Jul 2025 04:31:00 +0300

Konec junija 2025 je Evropski parlamentarni forum za spolne in reproduktivne pravice (European Parliamentary Forum for Sexual and Reproductive Rights - EPF) predstavil poročilo z naslovom The Next Wave (Naslednji val), katerega namen je prikazati porast «konservativnih» miselnih tokov v Evropi - tistih, ki zagovarjajo tradicionalno družino, pravice staršev, svobodo govora, svobodo vesti, dostojanstvo človeka in odpor proti vse bolj vsiljeni »woke« kulturi enoumja. Glasovi, ki zagovarjajo te vrednote, so v poročilu označeni kot «ekstremistični», kot grožnja demokraciji in človekovim pravicam. Retorika poročila je bliže varnostni oceni teroristične grožnje kot pa analitičnemu dokumentu, saj natančno našteva različne organizacije in skupine z «konservativno» agendo po Evropi.

Praktično naj bi šlo za drugo plat verskega ekstremizma, kot da bi govorili o oboroženih teroristih: *«Nova zveza verskih skrajnežev, skrajno desnih populistov in oligarhičnih financerjev skuša reciklirati verski ekstremizem v osrednje upravljanje prek medijev, nevladnih organizacij, političnih strank in javnih institucij,»* beremo v poročilu. Med “izjemno nevarnimi” cilji teh “grozljivih” lobijev naj bi bili zaščita nerojenega življenja, spodbujanje tradicionalne družine in obramba pravice staršev do vzgoje otrok.

Poročilo razkriva porast tako imenovanih “anti-gender” in “anti-feminističnih” verskih akterjev v Evropi, katerih cilj naj bi bil *“razgraditi desetletja težko priborjenih spolnih in reproduktivnih pravic po Evropi.” *V poročilu so opisani kot «nevarne» lobistične skupine, ki delujejo v senci in naj bi celo od znotraj spodkopavale demokratične institucije na področju spolnih in reproduktivnih pravic. Pod krinko človekovih pravic je dokument v resnici politično nabit dosje; bere se bolj kot protiteroristična ocena groženj, saj verske zagovorniške skupine izrecno prikazuje kot del organizirane ekstremistične grožnje, ki jo je treba za vsako ceno ustaviti.

V nasprotju s trditvami avtorjev to ni raziskava, temveč ideološka kampanja, namenjena delegitimizaciji nasprotnih mnenj in pripravi terena za cenzuro s pečatom EU, s katero bi zatrli politično nestrinjanje. Z uokvirjanjem tradicionalnih, na veri temelječih in konservativnih stališč kot domnevno “anti-demokratičnih” želi EU institucije spremeniti v svoje ideološke izvrševalce.

Medtem ko so vsi ti akterji v poročilu označeni za «verske skrajneže» in «skrajno desne populiste», prejema Evropski parlamentarni forum za spolne in reproduktivne pravice - ki se predstavlja kot nevtralen parlamentarni forum - ogromna finančna sredstva (skoraj 3 milijone evrov letno!) tako iz proračuna Evropske komisije kot tudi od močnih globalnih financerjev zunaj Evrope. Njihovi financerji vključujejo vplivne donatorje, kot so Fundacija Billa in Melinde Gates, Open Society Foundations Georgea Sorosa, International Planned Parenthood Federation - gre za organizacije\, ki so v mnogih primerih neevropske in so znane po svojih prizadevanjih za oblikovanje «progresivnih» politik po vsem svetu ter imajo lastne interese pri oblikovanju politike v Evropi.

Kdo so torej ti “verski skrajneži”?

Poročilo več poglavij posveča domnevnemu *“anti-gender”* in pro-natalitetnemu “ekstremizmu” Katoliške cerkve, pri čemer omenja organizacije, kot so Ordo Iuris na Poljskem, Civitas Christiana na Nizozemskem, ter CitizenGo, FAFCE in Human Life International, ki delujejo v več evropskih državah. Po poročilu je eden največjih “imperijev skrajne desnice” konservativni think tank MCC Brussels, ki ga omenjajo dvajsetkrat in ga prikazujejo kot ideološko trdnjavo vpliva madžarskega premierja Viktorja Orbána v Bruslju. Za sovražnika “gender pravic” je razglašeno vse, kar prihaja z Madžarske, tudi organizacija Hungary Helps, katere poslanstvo je pomoč preganjanim kristjanom na Bližnjem vzhodu in v Afriki.

Prav tako so na seznamu vse socialno konservativne organizacije, povezane s člani skupine Evropskih konservativcev in reformistov (ECR) ali gibanja Patriots for Europe - med njimi tudi New Direction, ki jo je ustanovila Margaret Thatcher, in Fundación Disenso, povezana s špansko stranko VOX. Po mnenju avtorjev poročila pomembno vlogo pri legitimiranju te mreže igra t. i. “ugrabitev medijev” s strani evropskih skrajno desnih strank. Posebej izpostavljajo medij europeanconservative.com, ki “rutinsko promovira anti-gendeer narative v okviru prizadevanj za ohranitev narodne dediščine in krščanskih vrednot.”

‘Hinavščina brez primere’

Na predstavitvi poročila so direktorji in zavezniki EPF prejšnji teden zganjali paniko zaradi zmanjšanja sredstev iz USAID, hkrati pa so svoje kritike obtoževali vpliva *“tujih akterjev”.*

Predstavnik organizacije ADF International (gre za skupino pravnikov, specializiranih za obrambo svobode vere, govora in vesti po svetu), ki je prav tako tačka poročila, je za spletno stran European Conservative (ki je tudi med tarčami) izjavil: *«Hinavščina presega vse meje: te organizacije so odvisne od ameriških davkoplačevalcev in globalnih milijarderjev, hkrati pa pozivajo k ukinitvi financiranja majhnih konservativnih skupin, ki prejmejo neprimerljivo manj. Tisto, kar Evropski parlamentarni forum za spolne in reproduktivne pravice imenuje «poročilo o ekstremizmu», je v resnici bolj seznam želja za cenzuro, zapakiran v akademski žargon in opremljen z logotipi donatorjev. Z razglasitvijo tradicionalnih, verskih in konservativnih stališč za domnevno «antidemokratična» EPF tvega, da bo institucije EU spremenil v ideološke izvrševalce namesto demokratične posrednike.»*

Zaključil je z opozorilom: *«Ko so prevladujoča tradicionalna stališča o družini, spolu ali pravicah staršev obravnavana kot grožnja vrednotam EU, se nevarno približujemo ideološki policiji sovjetskega tipa, kar postaja vse bolj resnično z vsakim novim udarcem po svobodi govora v Evropi.»*

Pred nekaj tedni je ADF organiziral dogodek v Evropskem parlamentu, ki so ga gostili konservativni evropski poslanci iz skupin ECR in Patriots for Europe, kjer je izvršni direktor organizacije Paul Coleman opozoril, da je svoboda govora na evropski celini ogrožena bolj kot v zadnjih desetletjih in da se vse bolj razvija režim cenzure, ki želi pod pretvezo boja proti “sovražnemu govoru” zatrti konzervativna in verska mnenja.

ADF med drugim zastopa finsko poslanko Päivi Räsänen, ki je bila obtožena “sovražnega govora” zaradi tvita z biblijskimi verzi o LGBT temah- čeprav je bila že dvakrat oproščena\, se sodni pregon nadaljuje. Zastopa tudi Billboard Chrisa, znanega otroškega aktivista, ki so ga prejšnji mesec aretirali v Bruslju, ker je na ulici stal z napisom “Otroci ne morejo soglašati s hormonsko terapijo,” ter številne posameznike, ki so jih kazensko preganjali zaradi tihe molitve pred britanskimi klinikami za splav.

Ti primeri ponazarjajo, kaj imajo EPF in sorodne organizacije v mislih, ko govorijo o *“verskem desničarskem ekstremizmu*”, ki naj bi bil grožnja progresivnim pravicam - njihov pravi cilj je instrumentalizacija institucij EU za zatiranje vsakršnega nasprotovanja njihovi liberalni agendi.

Evropska ljudska stranka je izdala Evropo: Tudi slovenska desnica je globalistična in protislovenska

Mon, 30 Jun 2025 13:45:00 +0300

Evropska politična delitev na «levico» in «desnico» je v zadnjem desetletju izgubila vsakršen vsebinski pomen. Medtem ko so volivci v mnogih državah iskali zaščito pred razgradnjo nacionalne identitete, valom neintegrirane migracije in moralnim kaosom globalne progresivne agende, so tradicionalne konservativne stranke – na čelu z Evropsko ljudsko stranko (EPP) – postale njen najbolj učinkovit pospeševalec. V tej prevari igra svojo vlogo tudi slovenska «desnica», ki že leta sodeluje pri globalistični agendi, katere posledica je kulturni samomor Evrope.

Evropska ljudska stranka, nekoč dom evropskih konservativcev in krščanskih demokratov, se je spremenila v politično strukturo, ki deluje kot upravljavec migrantskih vdorov v Evropo, podpornik kulturnega razkroja in tehnični izvršitelj globalne agende. EPP zdaj združuje 84 strank iz 44 držav in je največja ter najvplivnejša politična skupina v EU. Namesto zaščite evropske civilizacije je EPP postala njen glavni razgrajevalec v tripartitni koaliciji EPP-S&D-Renew, ki evropsko politiko oblikuje že desetletje.

Koalicija EPP (Evropska ljudska stranka), S&D (Socialisti) in Renew Europe (Liberalci) ni naključna politična konfiguracija, temveč sistematično oblikovana struktura, ki evropske institucije nadzoruje od leta 2014. Ta «kartel elite» - kot jo označujejo - je uspešno izvedel kontinuirano tranzicijo oblasti skozi tri mandate. Von der Leyen je svojo drugo predsedniško pozicijo dobila prav zahvaljajoč tej ustaljeni koalicijski strukturi, kjer EPP deluje z evropsko progresivno levico pri oblikovanju ključnih politik. EPP je v zadnjem desetletju razširila svoj doseg prek tradicionalnih center-desnih pozicij in si zagotovila stabilno večino v evropskih institucijah.

EPP dominacija skozi tri mandate

Jean-Claude Juncker je 1. novembra 2014 postal predsednik komisije, ko je EPP prvič vzpostavila tripartitno koalicijo z S&D in ALDE (predhodnik Renew Europe). V Junckerjevi komisiji je bilo 14 komisarjev iz EPP, kar je postavilo temelje za kasnejšo dominacijo te skupine. 16. julija 2019 je Evropski parlament z 383 glasovi odobril prvo komisijo von der Leyen, kjer je EPP imel 11 komisarjev in vodil ključne politike: migracije, zeleni prehod, digitalni ID, zunanjo politiko in nadzor nad nacionalnimi strategijami. Hegemonija se nadaljuje z mandatom 2024-2029, v katerem nova komisija von der Leyen II nadaljuje vzpostavljeno prakso, kjer EPP ohranja osrednjo vlogo v oblikovanju evropskih politik, medtem ko S&D in Renew Europe zagotavljata potrebno podporo za stabilnost.

Koalicija EPP–Renew–S&D: Globalistični kartel, ki uničuje Evropo

Številni kritični misleci koalicijo med EPP, liberalci in socialisti označujejo kot «ideološki kartel» globalistične elite ter opozarjajo, da ta trojka ogroža suverenost evropskih držav in briše tradicionalne vrednote, saj deluje kot ideološki kartel, ki zatira vsakršno opozicijo in briše identiteto Evrope. Kot poudarjajo, je EPP je izdala svoje konservativne korenine. Sodeluje z globalistično levico v uničevanju Evrope: promovira migracije, uničuje krščanske vrednote in izključuje suverenistične vlade. Tudi britanski avtor Douglas Murray v svoji vplivni knjigi The Strange Death of Europe (2017) navaja: «Evropska elita – EPP, liberalci, socialisti – vodi projekt kolektivnega samouničenja. Pod krinko napredka brišejo nacionalne kulture, uvajajo maso migrantov in cenzurirajo kritike. To je kulturna kapitulacija».

Vodja francoske stranke Rassemblement National Marine Le Pen ostaja poleg Viktorja Orbana ena najpomembnejših kritikov bruseljske elite. «To je kartel elita: EPP + Renew + S&D delujejo kot sistem zatiranja demokratične alternative. V imenu Evrope izvajajo protievropsko politiko: zadušitev narodov, odprte meje, kulturni relativizem,» je poudarila v svojih nastopih.

Španski vodja stranke Vox Santiago Abascal predstavlja eno najglasnejših kritik trenutne evropske ureditve z juga kontinenta. «Evropska komisija je ukradena s strani globalistične levice in ‘ponarednih’ konservativcev iz EPP. To je koalicija za dekonstrukcijo civilizacije: podpirajo migracijo, LGBT indoktrinacijo, zeleno ideologijo brez stika z realnostjo,» je poudaril v svojih govorih.

Teater slovenske samooklicane desnice: doma opozicija, v Brusllju del globalističnega establišmenta

Analiza pripadnosti slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu razkriva sistematično vključenost slovenskega političnega prostora v dominantno evropsko koalicijsko strukturo - velika večina poslancev podpira evropsko vladajočo koalicijo, kar pomeni, da aktivno sodelujejo pri oblikovanju globalističnih politik.

8 od 9 slovenskih evropskih poslancev pripada koaliciji EPP-S&D-Renew. EPP: 5 poslancev (Branko Grims, Zala Tomašič, Romana Tomc, Milan Zver iz SDS ter Matej Tonin iz NSi), Renew Europe: 2 poslanca (Irena Joveva, Marjan Šarec iz Gibanja Svoboda), S&D: 1 poslanec (Matjaž Nemec iz SD) in Greens/EFA: 1 poslanec (Vladimir Prebilič iz stranke Vesna). V preteklem mandatu 2019-2024 z osmimi evroposlanci je bila koalicijska pripadnost podobna, kjer je 6 od 8 poslancev podpiralo tripartitno koalicijo. Tudi v Junckerjevem mandatu 2014-2019 je večina slovenskih predstavnikov podpirala etablirano koalicijsko strukturo.

V trenutnem mandatu 2024-2029 slovenske stranke dosegajo rekordno stopnjo integracije v evropsko koalicijsko strukturo. Štiri ključne slovenske politične sile so razporejene po vseh treh stebrih dominantne koalicije, pri čemer SDS z največ štirimi poslanci v EPP ohranja vodilno vlogo slovenske prisotnosti v najmočnejši evropski politični skupini. SDS in NSi skupaj zagotavljata pet od devetih slovenskih mest v EPP, kar pomeni več kot polovico slovenske delegacije v Evropskem parlamentu.

Ta dominanca je še okrepljena z vključitvijo Gibanja Svoboda v Renew Europe, kjer imata Irena Joveva in Marjan Šarec ključno vlogo pri povezovanju slovenske politike z evropskim liberalnim centrom. Socialni demokrati z enim poslancem ohranjajo kontinuiteto sodelovanja z evropsko socialistično družino, kar zaokroža celostno pokritost slovenskega političnega spektra v okviru establišmentske globalistične koalicije. Ta sistematična vključenost pomeni, da praktično celoten slovenski politični mainstream podpira iste evropske politike, ne glede na domače ideološke razlike, in sodeluje pri razgradnji nacionalne suverenosti, kulturnem relativizmu, ki ogroža evropsko identiteto, in vse večji ideološki nestrpnosti do alternativnih suverenističnih iniciativ.

Slovenski primer je še posebej tragičen, ker razkriva, kako lahko domnevno domoljubne stranke postanejo instrumenti nacionalne razgradnje. Ideološki paradoks je pri SDS več kot očiten: stranka, ki se za potrebe notranje politike opisuje kot domoljubna in konservativna, v praksi sodeluje v globalistični agendi EPP. To dvoličnost najbolje ilustrira SDS-jevo protimigracijsko nastopanje doma v nasprotju s sodelovanjem v EU. V domačih volitvah 2018 je SDS nastopala proti migrantskim kvotam in zagovarjala preusmeritev sredstev od nevladnih organizacij k varnostnim silam, vendar v Bruslju ni nasprotovala EPP-jevim migracijskim paketom. Janševo zavezništvo z Viktorjem Orbánom je doma delovalo kot dokaz domoljubnosti, v Bruslju pa je SDS še vedno glasovala z EPP proti madžarskim interesom. Še zanimivejša je NSi kot krščansko-demokratska veja EPP, ki v migracijskih vprašanjih sledi EPP liniji. Obe slovenski EPP stranki sta bili v koalicijah, kjer sta sodelovali z liberalnimi in levimi strankami v globalistični agendi.

Dodatno vlogo pri tej politični iluziji ima vprašanje širitve EU na Zahodni Balkan. EPP že leta podpira vključevanje držav z visoko stopnjo institucionalne nestabilnosti – Albanije, Kosova, BiH – v EU. Slovenske EPP-stranke to podpirajo pod krinko «regionalnega miru». V resnici pa s tem omogočajo legalizacijo novih migracijskih tokov in širitev migracijskega koridorja čez Slovenijo. Namesto da bi slovenske desne stranke to upoštevale pri varnostni politiki, z zavezništvom z EPP in glasovanji v EP delujejo kot logistični operaterji migracijske politike Bruslja – ne kot ovira. Slovenski volivci, ki verjamejo, da SDS in NSi zastopata nacionalne interese, so zavedeni.

Retorika versus dejanja: sistematično zavajanje

Slovenske EPP-stranke SDS in NSi v volilnih kampanjah dosledno uporabljajo domoljubno, konservativno in varnostno retoriko. Volivcem obljubljajo zaščito meja, nasprotovanje migracijskim kvotam, krepitev družinskih vrednot in zavračanje ideološke kolonizacije iz Bruslja. A dejanska praksa v Evropskem parlamentu razkriva nasprotno sliko. V ključnih glasovanjih o Migracijskem paktu, azilni reformi, digitalni identiteti, zeleni agendi in mehanizmih za integracijo migrantov, so poslanci SDS in NSi glasovali skupaj z EPP – in s tem tudi s politično levico.

Na domačih tleh se razglašajo za varuhe kulture, v Bruslju pa molčijo ob direktivah, ki promovirajo multikulturne identitetne politike. Gre za sistematično zavajanje volivcev, ki verjamejo, da volijo za zaščito domovine – v resnici pa volijo za globalno agendo, zapakirano v nacionalne barve. Njihova predvolilna retorika je nacionalno obarvana, njihova evropska dejanja pa utrjujejo ravno tisto agendo, proti kateri se deklarativno borijo.

Velika prevara prihaja iz t.i. desnice

Ne gre več za razliko med levico in desnico. Gre za razliko med resnico in iluzijo.Tudi nekateri konservativni analitiki opozarjajo, da EPP ustvarja videz demokratičnosti, medtem ko izvaja nedemokratične politike. Sistem je zasnovan tako, da daje volivcem lažno izbiro med «levico» in «desnico», medtem ko obe opciji vodita v isto smer – v demografsko zamenjavo, kulturno atomizacijo in politično centralizacijo.

Manfred Weber, vodja EPP, je z redko odkritostjo razkril strategijo svoje stranke. Weber je javno priznal svoj načrt: «Trudim se najti ravnovesje med zanašanjem na skrajno desno podporo in blokiranjem ekstremistov pred dostopom do oblasti». Ta izjava je morda najboljši povzetek sodobne EPP-jeve strategije – izrabljati konservativne volivce, vendar jim nikoli ne dovoliti resničnega vpliva na politiko.

Webrova strategija «velike koalicije» z levico je ključni element te prevare. Weber vzdržuje koalicijo z S&D in Renew Europe, kar predstavlja «von der Leyen večino», ki omogoča velike projekte. Ta koalicija ni tehnična nujnost, temveč ideološka izbira – EPP raje sodeluje z levico kot z resničnimi konservativci. Še bolj alarmantno je Webrovo odkrito politično napadanje suverenističnih vlad. Weber je obiskal Madžarsko, da bi uporabil vodjo opozicije Péterja Magyarja proti premierju Viktorju Orbánu. Ta poteza razkriva, da EPP aktivno deluje proti evropskim vladam, ki branijo nacionalno suverenost.

Weber priznava, da EPP «cilja na to, da ponovno pridobi zaupanje volivcev» z retoriko o mejah, ne da bi spreminjal politiko. Ta pristop je cinničen, vendar učinkovit – omogoča EPP-ju, da ohrani oblast, medtem ko izvaja agendo, ki ji volivci nasprotujejo.

Opozoriti je potrebno tudi na ideološko prevzemanje progresivizma v EPP. EPP je prevzela retoriko «vključenosti», «multikulturnosti», wokecizma – vse, kar je še ostalo konservativnega, so slogani brez vsebine. Strateška sabotaža alternativ je sistematična. Stranke EPP na domačih tleh namerno slabijo suverenistične alternative z «cordons sanitaires» in izključevanjem iz odločanja. Namen ni demokracija – namen je ohranjanje antievropskega globalističnega monopola nad evropsko politiko.

Kje so resnični evropski patrioti?

Evropski konservativci in reformisti (ECR) imajo 66 izvoljenih članov in branijo «evro-realistično» sodelovanje brez federalizma. Ta skupina predstavlja resničen konservativizem, ki nasprotuje demografski zamenjavi in centralizaciji oblasti. Vendar so sistematično izključeni iz odločanja in stigmatizirani kot «skrajni». Identiteta in Demokracija (ID) je desno nacionalistična skupina, ki jasno nasprotuje EU-jevim federalističnim načrtom. Patriots for Europe predstavlja najnovejšo suverenistično skupino, ki neposredno nasprotuje demografski zamenjavi in centralizaciji oblasti.

V evropskem parlamentu torej obstaja potencial za drugačno politiko, vendar EPP raje sodeluje z levico.

Posledice EPP-jeve izdaje niso abstraktne – so konkretne in uničujoče. EPP ni več konservativna – je administrator demontaže evropske civilizacije.

SDS in NSi nista žrtvi sistema – sta njegov del. Slovenski politiki, ki sodelujejo v tej strukturi, niso žrtve zablod – so soudeleženi v zgodovinskem zločinu proti lastnemu narodu. Volivci so zavedeni z domoljubno podobo, medtem ko glasovi v EP utrjujejo globalistično hegemonijo. Sistem nagrad za kolaboracijo deluje brezhibno. V Ljubljani stranki pišeta slogane o suverenosti in domoljubju, v Bruslju pa pričakujeta nagrade v globalističnem sistemu – «sedeže, ugled, sodelovanje» v EU institucijah. Ta razcep med javnim nastopom in dejanskim delovanjem ni naključen – je strukturen element sodobne evropske politike, kjer se nacionalni interesi prodajajo za osebne koristi.

Potrebujemo nove stranke, novo politično kulturo, pan-evropsko konservativno fronto, ki bo temeljila na nacionalni suverenosti, kulturni identiteti in civilizacijskem preživetju.

Tradicionalna delitev na «levico» in «desnico» je postala zgodovinska relikvija. Resnična delitev poteka med globalisti (vključno s slovensko EPP-desnico) in suverenisti (ki v slovenskem parlamentu nimajo predstavnikov). Ta nova paradigma zahteva novo politično zavest in nove institucije, ki ne bodo kolaborirale z razgradnjo lastnih narodov.

Potreba po avtentični alternativi ni več vprašanje politične preference – je vprašanje civilizacijskega preživetja. Brez resničnih suverenističnih strank v Sloveniji ne bo mogoče braniti nacionalnih interesov v Evropi. Volivci, ki volijo za SDS ali NSi v upanju, da bodo te stranke branile Slovenijo, volijo za lastne grobove.

Zgodovinska odgovornost te generacije je jasna: če želimo zaščititi evropsko identiteto in narodne interese, moramo priseči na resnično suverenistično desnico, ki bo dejansko branila Evropo, ne pa se prodajala za privilegije v bruseljskih establishmentu.

Poziv k prebujenju ni več mogoče odložiti. Čas je, da evropski narodi prepoznajo, da njihovi največji sovražniki niso v Moskvi ali Pekingu, temveč v Bruslju – in da njihovi domnevni zaščitniki dejavno sodelujejo z njimi. Slovenija potrebuje politične sile, ki bodo resnično branile njene interese, ne pa jih prodajale pod krinko evropskega «partnerstva».

Pot naprej zahteva radikalno preusmeritev. Namesto lažnih izbir med različnimi odtenki globalistične agende potrebujemo resnično alternativo – politične stranke, ki bodo postavile slovensko suverenost nad bruseljskim odobravanjem, narodne interese nad globalistične projekte, kulturno identiteto nad multikulturno eksperimentiranje.

Če Slovenci ne bodo prepoznali izdaje, ki se dogaja v njihovem imenu, če ne bodo ustvarili resničnih alternativ, se bodo čez generacijo spraševali, kako so izgubili svojo državo, ne da bi se tega sploh zavedali.

Evropska civilizacija je na razpotju. Lahko izberemo pot kulturnega samomora, ki ga zagovarjajo EPP in njihovi slovenski sodelavci v vsakokratnih «velikih evropskih koalicijah», ali pa pot obnove, ki jo predstavljajo resnično suverenistični gibanja. Vendar ta izbira zahteva, da najprej priznamo resnico: t.i. slovenska desnica ni naša zaveznica – je del globalistične agende, je naša sovražnica, oblečena v domoljubne obleke.

Čas se izteka.

ZDA militarizirajo svojo tehnološko elito

Fri, 20 Jun 2025 10:16:00 +0300

ZDA vse bolj militarizirajo svojo tehnološko elito

Ameriška vojska je v svoje vrste sprejela štiri najvišje vodje iz podjetij OpenAI, Meta in Palantir – neposredno kot podpolkovnike rezerve ameriške vojske. Brez klasičnega urjenja, brez krikov poveljnikov in brez napornih maršev. S tem dejanjem se briše meja med tehnološko industrijo in vojsko – ne gre več za zunanje pogodbe z izvajalci, temveč za neposredno vključevanje vodilnih osebnosti v vojaško strukturo poveljevanja.

To je še en jasen znak vseobsegajočih priprav na vojno.

Namesto da bi morali opraviti tradicionalni «boot camp», bodo vodilni tehnološki strokovnjaki prestali hitro uvajalno usposabljanje, ki naj bi vključevalo osnovno fizično pripravo, streljanje, vojaško zgodovino ter poznavanje činov in uniform. Gre za pilotni projekt znotraj širše pobude za hitro tehnološko preobrazbo ameriške vojske.

Novi častniki v uniformi so:

Shyam Sankar (tehnični direktor Palantirja),
Andrew Bosworth (tehnični direktor Mete),
Kevin Weil (direktor produktov pri OpenAI),
Bob McGrew (svetovalec pri Thinking Machines Lab, nekdanji raziskovalni direktor pri OpenAI).

Vojska jih je zaposlila kot del enote poimenovane «Detachment 201» – ime izhaja iz spletnega statusnega kodeksa 201 («Ustvarjen vir»), kar simbolizira digitalno transformacijo. Sodelovali naj bi pri «hitrih in prilagodljivih tehnoloških rešitvah za kompleksne vojaške izzive».

Pentagon ta proces imenuje «modernizacija» in «povečanje smrtonosnosti». Ta pogosto uporabljena fraza v Pentagonu v bistvu pomeni pripravo na vojne nove generacije – hitro, visokotehnološko, in z zasebnim sektorjem v prvi bojni liniji.

Vojska sicer trdi, da ima zgodovino vključevanja civilistov z visoko strokovno usposobljenostjo že od leta 1861 – npr. predsednik Ameriškega železniškega združenja je bil leta 1917 imenovan za generalnega direktorja transporta za ameriške ekspedicijske sile v Franciji.

A razlika danes je, da ne gre za izjemne primere vojne mobilizacije, temveč za načrtno, sistematično povezovanje korporativnih tehnoloških struktur z ameriško vojaško mašinerijo – na ravni činov, neposrednega ukazovanja in strateške odgovornosti. Pomeni, da ZDA niso več zgolj tehnološka velesila, temveč se pospešeno preoblikujejo v digitalno-vojaški stroj. V času, ko globalne napetosti naraščajo, takšna dejanja signalizirajo jasno usmeritev: pripraviti celotno družbo – vključno s tehnološkim sektorjem – na vseobsegajočo vojno prihodnosti.

Medtem ko svet drvi v jedrsko vojno, Bruselj preganja Madžarsko

Fri, 20 Jun 2025 09:24:00 +0300

Medtem ko svet drvi proti vojni, se Evropa igra birokratske igre in sanjari o LGBTQ-vrednotah, zeleni prihodnosti in čipiranju mačk. Moralno bankrotiran mastodont je tik pred zlomom — kot kaže zgodovina, so se vsi imperiji sesuli po istem vzorcu: začelo se je z moralno degeneracijo. Ko se nad Bližnjim vzhodom dviguje dim in eksplozije pretresajo izraelske in iranske pozicije, bi pričakovali, da se bo Evropa vsaj začela obnašati kot resen geopolitični igralec. Da bo imela stališče. Strategijo. Vsaj hrbtenico. A namesto tega Evropska unija znova počne tisto, kar najbolje zna – bije birokratsko vojno. Tokrat proti Madžarski.

Ko rakete letijo nad Bližnjim vzhodom, se v Bruslju odvija silovita propagandna vojna in pišejo resolucije proti Viktorju Orbánu. Evropa ne zmore ustaviti iranskih dronov, zna pa zamrzniti milijarde Madžarski. Ne zna zaščititi svoje energetske varnosti, zna pa uvesti »mehanizem pogojevanja sredstev s spoštovanjem vladavine prava«.

Evropska unija moralizira svetu o človekovih pravicah, demokraciji in trajnostnem razvoju — a ni sposobna zaščititi niti svojih meja, niti lastnih interesov, kaj šele evropskih narodov. Evropa danes ni več sila. Je arhiv. Von der Leyen je knjižničarka te zaprašene, samozadostne ustanove, ki verjame, da je svet podaljšek pravne fakultete. Medtem udriha po svojih lastnih narodih in državah.

Poglejmo dejstva.

EU zaostrila ukrepe proti Madžarski: zamrznjenih 18 milijard, denarne kazni zaradi migracij, spor zaradi LGBTQ-zakonodaje

Kaj pomeni »odklonskost« Madžarske? Da se Madžarska noče ukloniti spolni ideologiji. Da zavrača prisilno redistribucijo migrantov. Da vztraja pri lastni fiskalni in kulturni suverenosti. Da ne pristaja na avtomatično podporo Ukrajini, brez vprašanj in brez pogojev. V Orbánovi Madžarski Bruselj vidi grožnjo - ne zato, ker bi ogrožala Evropo, ampak ker razkriva, kako protievropska je EU.

Zato ne čudi, da je Bruselj v zadnjem mesecu občutno zaostril svoj odnos do Madžarske. Evropska komisija je 18. junija uradno zamrznila približno 18 milijard evrov evropskih sredstev, ki bi jih Madžarska prejela v okviru večletnega finančnega okvira in Sklada za okrevanje in odpornost. Vzrok? Madžarska vlada po mnenju EU še vedno ne izpolnjuje ključnih pogojev glede spoštovanja načel pravne države, med drugim neodvisnosti sodstva, svobode medijev in učinkovitega nadzora nad porabo evropskih sredstev. Komisija je zamrznitev utemeljila z mehanizmom pogojevanja izplačil z »vladavino prava«.

Obenem ko drsimo v jedrsko vojno, se je v EU okrepila tudi razprava o madžarski zakonodaji, ki po mnenju nekaterih omogoča de facto prepoved LGBTQ-dogodkov. Zakon, ki se sklicuje na zaščito otrok in »javne vrednote skupnosti«, lokalnim oblastem dovoljuje, da zavrnejo dovoljenja za dogodke, ki naj bi bili »v nasprotju z lokalnimi normami«. Več kot 20 držav članic, med njimi Nemčija, Francija, Španija, Belgija in tudi Slovenija, je podpisalo skupno izjavo, v kateri izražajo »resno zaskrbljenost« nad takšno zakonodajo. Po njihovem mnenju gre za neposredno kršitev temeljnih pravic, ki jih zagotavlja pravo EU. Zadeva je prišla tudi pred Sodišče Evropske unije. Glavni pravni svetovalec je v pravnem mnenju jasno zapisal, da madžarska ureditev, ki omogoča prepoved LGBTQ-dogodkov, krši Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

Ob tem je Evropska komisija napovedala, da bo v primeru nadaljnjih kršitev uporabila vse razpoložljive pravne instrumente. Ti vključujejo nove postopke pred Sodiščem EU, kjer je Madžarska že izgubila več primerov (npr. glede nevladnih organizacij in Centralnoevropske univerze), nadgradnjo postopka po 7. členu Pogodbe o Evropski uniji, ki lahko vodi do odvzema glasovalnih pravic, ter nadaljnjo uporabo mehanizma finančnega pogojevanja.

Bruselj skrbi tudi migracijska politika. Sodišče EU je 13. junija 2024 izdalo sodbo, s katero je naložilo 200 milijonov evrov enkratne globe in 1 milijon evrov dnevne kazni zaradi nespoštovanja azilne zakonodaje. Ker Madžarska svojih obveznosti ni izpolnila, je Evropska komisija v letu 2025 aktivirala mehanizem t. i. kompenzacijskega odštevanja (offsetting), pri čemer je do sredine aprila 2025 odštela 357 milijonov evrov iz madžarskih prihodnjih proračunskih izplačil; celotni izračun (globa + dnevna kazen) znaša približno 512 milijonov evrov. Evropska komisija vztraja, da gre za sistemski vzorec kršitev evropskega prava, ki terja konkretne in učinkovite odzive. Predsednica Komisije von der Leyen izjavlja, da »EU ne bo tolerirala sistematičnega spodkopavanja temeljnih načel Unije«. Komisija že pripravlja naslednje korake, vključno z razširitvijo pravnih postopkov in nadaljnjim finančnim pritiskom.

Odziv Madžarske: suverenost in zavrnitev groženj

Madžarska vlada v svojem odzivu poudarja nacionalno suverenost, zavrača pravne in politične očitke Bruslja ter ostro kritizira ideološko smer Evropske komisije. V ospredju odziva so obramba tradicionalnih vrednot, energetske in migracijske neodvisnosti ter zavrnitev finančnih in pravnih pritiskov EU. Premier Viktor Orbán je v več izjavah poudaril, da Madžarska ne bo popuščala pod zunanjimi pritiski. »Ne toleriramo groženj in jim nikoli ne bomo popustili. Madžarske ne bo ustrahoval nihče – ne Ukrajina, ne kdorkoli drug.« Dodal je: »To ni Evropa, ki nam je bila obljubljena. Bruselj nam je ukradel prihodnost. Množične migracije so uničile javno varnost, zelene dogme pa so porušile blaginjo.«

Ob predstavitvi proračuna za leto 2026 je Orbán poudaril, da bo Madžarska kljub pritiskom ohranila svojo fiskalno in gospodarsko suverenost. »Naš proračun krepi gospodarsko neodvisnost Madžarske,« je dejal. Migracijsko politiko je označil kot izključno nacionalno pristojnost in zagotovil, da Madžarska ne priznava obveznosti do t. i. migracijskih kvot. »Meje bomo varovali tudi, če to pomeni neposredno nasprotovanje institucijam EU,« je izjavil državni sekretar za pravosodje.

Po mnenju Madžarske gre za kaznovanje države, ki se ne podreja ideološkim trendom v EU, predvsem na področju migracij, podpore Ukrajini in LGBTQ-politike. Zunanjepolitično se Madžarska še naprej postavlja kot samostojen akter – zunanji minister Péter Szijjártó je po obisku v Moskvi potrdil nadaljnje sodelovanje z Rusijo na energetskem področju, vključno z dobavo nafte, plina prek plinovoda TurkStream in gradnjo jedrske elektrarne Paks II. »Energetska politika je stvar državne suverenosti. Vmešavanje iz Bruslja ogroža našo varnost,« je dejal.

V povezavi z zakonodajo, ki lokalnim oblastem dovoljuje omejevanje LGBTQ-dogodkov, vlada zatrjuje, da gre za ukrep v interesu zaščite otrok in starševskih pravic. »Letos naj si organizatorji sploh ne prizadevajo za parado ponosa v Budimpešti. Takšnih dogodkov ne bomo dovolili, ker želimo zaščititi otroke,« je bilo sporočeno iz Budimpešte. Ministrstvo za družino je poudarilo, da zakon ne prepoveduje LGBTQ-identitete, temveč ureja pogoje za organizacijo dogodkov v skladu z vrednotami večine. Ob tem je vladni predstavnik Zoltán Kovács zatrdil, da novi zakon o transparentnosti ne bo orodje za politično obračunavanje, temveč zaščita javnega interesa.

Na mednarodnem parketu Madžarska nadaljuje s pozicioniranjem kot država, ki govori z vsemi. Orbán je izjavil, da Madžarska postaja edina evropska država, »ki ima odprt dialog tako z Vzhodom kot z Zahodom.« To po njegovem mnenju ni znak šibkosti, ampak prednost.

Madžarska vztraja, da spoštuje pravni red, vendar ne pristaja na ideološke interpretacije evropskega prava, ki po njenem mnenju rušijo kulturno in politično pluralnost Unije. Vlada poudarja, da gre za legitimen upor proti centralizaciji odločanja in proti »edini dovoljeni« interpretaciji vrednot, ki jo Bruselj skuša uveljaviti.

Zadnji glas razuma

V času, ko evropske institucije razpadajo pod težo lastne birokracije, je Madžarska ena redkih držav, ki ohranja politično suverenost, nacionalni interes in realno strategijo. Namesto da bi se uklanjala bruseljskim ukazom o migracijah, spolni ideologiji in unifikaciji notranje politike, Orbánova Madžarska postavlja meje - dobesedno in simbolno - in deluje kot zadnji glas razuma v EU-tvorbi, ki je pozabila na realne ljudi.

Madžarska ni problem Evrope, ampak je upanje za tisto Evropo, ki še ni pozabila, da je suverenost pravica narodov, ne raznih komisij. Madžarska danes ni odpadnica, ampak je model politične vztrajnosti. Madžarska je heretik v cerkvi evropskih dogem, ki so nas pripeljale na najnižjo točko v evropski zgodovini - na rob izbrisa Evropejcev.

Ko naslednjič slišite, da »EU stopa skupaj v obrambi demokracije«, vedite: ne govori o Ukrajini. Ne govori o Izraelu. Govori o Madžarski. Kajti pravo bojišče Bruslja ni tam, kjer se umira, temveč tam, kjer razpada iluzija o lastni pomembnosti in kjer se lahko vidi v ogledalu, v katerem prepozna svojo dekadentno antievropskost.

Iran: Ali prihaja tretja svetovna vojna?

Wed, 18 Jun 2025 19:40:00 +0300

Trump grozi Iranu z ameriškim napadom, a naj bi to počel zato, da bi se umaknil iz Ukrajine.

Fotografije prikazujejo obseg uničenja v Tel Avivu

V Moskvi danes kroži teorija, da ameriški politiki raje premikajo vojne od države do države, kot da jih dejansko želijo dobiti. V ozadju te igre je tudi Iran, ki ima realne možnosti, da se kot kitajski in ruski zaveznik upre pritiskom ZDA in Izraela.

Kitajska in Rusija podpirata Iran

Kitajska si ne more privoščiti poraza Irana, saj bi to pomenilo strateški poraz za Peking. Kitajska je največji kupec iranske nafte in plina, s posebno 25-letno pogodbo za energente. Leta 2024 je Kitajska dnevno kupila med 1,66 in 1,75 milijona sodčkov iranske nafte.

Kljub zahodnim sankcijam Kitajska v iransko gospodarstvo vlaga ogromne vsote — leta 2023 okoli 220–230 milijonov dolarjev, leta 2024 pa skoraj desetkrat več, skoraj 2 milijardi dolarjev. Ta vlaganja segajo od logistike, pristanišč, energetike do modernizacije iranske vojske.

Zaradi tega Kitajska ne sme dovoliti propada Irana. Če Iran uspe dolgo in učinkovito kljubovati Izraelu in ZDA, bo Kitajska zagotavljala potrebno podporo, tudi prek Pakistana. Posebno pomembno je obnoviti protizračni sistem na zahodu Irana, ki je bil poškodovan po napadih 13. junija.

Po uničujočih napadih je Iran uspel prebiti izraelski protizračni sistem in odgovoriti z napadi, tudi s hipersoničnim orožjem. Obstajajo namigi, da Kitajska dejansko vodi iranske vojaške operacije, vključno z varovanjem rafinerij in kibernetsko obrambo. Pri tem sodelujeta tudi Rusija in Iran, saj je rusko-iranski dogovor pred kratkim postal zakon in ga je odobril predsednik.

Trampu je zdaj težko postavljati ultimatume Pekingu in Moskvi glede Irana. Kitajska v regiji brani svoje interese, podobno kot ZDA. Trump je nedavno opustil trgovinske vojne s Kitajsko in pokazal pripravljenost, da se konfliktu umakne, če strategija ne bo uspešna, ter preloži odgovornost na svoje zaveznike.

Do 15. junija je izraelska vojska (Cahal) končala obsežne napade na iranske cilje, povezane z orožjem in raketami. Čeprav kopenska operacija v Iranu ni verjetna zaradi odsotnosti skupne meje, bi kakršno koli zmanjšanje napetosti in diplomatski premiki pomenili novo vlogo Kitajske v svetovni politiki — kot sile, ki lahko stabilizira posledice konfliktov, ki jih sprožijo ZDA.

Ali prihaja tretja svetovna vojna?

Kamran Hasanov, doktor politologije z Univerze v Salzburgu in strokovnjak Ruskega sveta za mednarodne zadeve, opozarja, da trenutni konflikt med Izraelom in Iranom daleč presega regionalno nasprotje. Po njegovem mnenju ZDA v tej vojni igrajo vlogo «zaščitnika» Izraela — zagotavljajo obveščevalne podatke, premikajo letalonosilke v regijo in politično podpirajo zavezništvo. A za tem se skrivajo zapleteni nasprotni interesi med ameriškimi cilji in izraelsko samostojnostjo.

Hasanov domneva, da bi lahko na strani Irana sodelovali Kitajska in Pakistan, čeprav uradnih potrditev ni. Če bi ta podpora postala javna in obsežna, bi to gotovo prisililo ZDA k neposredni intervenciji. To bi lahko privedlo do širšega vojaškega vpletanja zaveznic ZDA, kot so Francija in Velika Britanija, ki so že napovedale podporo Izraelu.

Po Hasanovem mnenju bi lahko apokaliptični scenarij pripeljal do popolnega izpada nadzora nad konfliktom: Iran v vojno z ZDA in državami Perzijskega zaliva, Pakistan pa v spopad z Indijo, ki simpatizira z Izraelom. Kitajska bi lahko podprla Pakistan, kar bi še dodatno zaostrilo odnose med Kitajsko in Indijo.

Evropska unija kot igralec vojne igre

Politični analitik Vladimir Kirejev poudarja, da vidijo nekateri v Evropi — zlasti Francija, Nemčija in Velika Britanija — ta konflikt kot priložnost za krepitev pritiska ne le na Iran, temveč tudi na Rusijo. Po njegovih besedah si EU želi, da bi ZDA podprle ne le Izrael v spopadu z Iranom, temveč tudi kot del širše protiruske strategije.

Iran je pomemben strateški partner Rusije, ki je že obsodila izraelske napade kot kršitev mednarodnega prava in načel OZN. Moskva je ponudila posredništvo v pogajanjih in izrazila sožalje Iranu.

Kremlj poudarja, da bo Rusija ohranjala tesne stike tako z vodstvom Irana kot tudi Izraela, da bi skušala preprečiti še hujše posledice za regijo.

Kirejev meni, da zaradi ohlajanja odnosov med Izraelom in ZDA Izrael išče odločnejše poteze, dokler še uživa vsaj delno podporo Bele hiše, saj se Trump vse bolj osredotoča na spopad s Kitajsko.

Politični analitik ne izključuje, da bi se lahko konflikt med Izraelom in Iranom vlekel več let in da bi, če bi vanj bile vključene tudi Rusija, Evropa in posredno Kitajska, lahko prerasel v globalno vojno z ogromnimi razsežnostmi — morda celo v tretjo svetovno vojno.

Izrael prepoveduje svojim državljanom zapustiti državo

Državljani Izraela od zdaj ne morejo več zapustiti države, tudi če bi se želeli umakniti pred vojno. Izraelske oblasti so odločile, da bodo dovolili zapustiti državo le tujim državljanom.

To je naznanila Mira Regev, ministrica za promet, nacionalno infrastrukturo in varnost cestnega prometa v Izraelu. Po njenem mnenju je ta ukrep nujen zaradi nacionalne varnosti, zato lahko državo zapustijo samo tujci — turisti, poslovneži ali diplomati, ki zdaj odhajajo nazaj v svoje države. Ukrep je začasen.

Zaradi zaprtja zračnega prostora nad Izraelom se več kot 100 tisoč izraelskih državljanov ne more vrniti v domovino. Mnogi od njih bodo zdaj dobro premislili, ali se sploh vrniti, če vedo, da jih potem ne bodo spustili ven.

Ta korak izraelskih oblasti kaže na strah pred množičnim bežanjem državljanov. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da jih oblast potrebuje kot «živi ščit».

Progresivna levica in islamistična zrcala: Zakaj levičarji ljubijo šeriat?

Wed, 18 Jun 2025 07:20:00 +0300

Mnogi se danes sprašujejo: zakaj progresivna levica vztrajno simpatizira z islamskimi teokratskimi režimi in s terorističnimi gibanji, katerih vrednote so diametralno nasprotne liberalnim, feminističnim in sekularnim idealom, za katere naj bi se ti isti progresivci zavzemali? Kako lahko nekdo, ki se razglaša za feministko, istočasno nosi ruto kot izraz solidarnosti s tistimi, ki jo ženam vsiljujejo z grožnjo nasilja? Kako lahko nekdo, ki govori o svobodi, hkrati opravičuje gibanja, ki javno kličejo k zatiranju homoseksualcev in uveljavitvi šeriatskega prava? Odgovor ni le politični cinizem.

Progresivna levica je že dolgo izgubila kompas realnosti in ga zamenjala z binarno logiko: zatiranec proti zatiralcu. V tej poenostavljeni shemi vsak, ki nasprotuje Zahodu in zahodnim civilizacijskim vrednotam, postane avtomatično žrtev, ne glede na svojo lastno zgodovino nasilja, totalitarizma ali verskega fundamentalizma. Rezultat? Perverzna moralna piramida, v kateri dejanski zatiralci postanejo junaki, če le ustrezajo antizahodni naraciji.

Hamas? Osvoboditelji. Iranske ajatole? Progresivna alternativa. Šeriat? Kulturna raznolikost. In potem: levičarski shodi, kjer se vihtijo mavrične zastave in slogani gibanj, ki bi te iste zastave najraje zažgala in ženskam odvzela status človeka. To ni solidarnost. To je samorazgradnja razuma.

Ta pojav levičarskega simpatiziranja z islamističnimi režimi in celo z radikalnimi terorističnimi organizacijami, kot so Hamas, Hezbollah ali Muslimanska bratovščina, ni nov. Še posebej očiten v intelektualnih krogih, medijih, NGOjih in celo v določenih političnih strankah, ki so nekoč prisegale na sekularizem, svobodo izražanja in enakost spolov. Danes pa brez težav marširajo pod zastavami organizacij, ki zagovarjajo šeriatsko pravo, sistemsko mizoginijo, smrtno kazen za odpadnike in zatiranje verskih manjšin.

Zakaj ta očitna kontradikcija?

Odgovor ni humanitarnost, temveč preračunljiva politična korist. Levičarska politika je namreč prepoznala, da podpora »zatiranim« in »upornim« islamskim skupinam ni le modna gesta »proti Zahodu«, temveč investicija v prihodnje volilno telo, ki prihaja iz okolij, kjer ni tradicije liberalne demokracije, temveč lojalnost skupnosti in avtoriteti. To pomeni, da je ta baza bolj dovzetna za ideološko usmerjanje, za politično odvisnost in za dolgotrajno navezanost na tiste, ki jim podelijo status žrtve in glas.

To, kar se na površini prikazuje kot solidarnost z »osvobodilnimi gibanji«, je v resnici računica za dolgoročno spremembo družbene strukture. Levi politični blok ne podpira teh sil zato, ker verjame v njihov program, temveč zato, ker te skupine sovražijo Zahod prav tako kot oni – a iz drugačnih razlogov.

Za islamiste je Zahod dekadenten, pokvarjen in brez vere. Za progresivno levico pa je Zahod grešen že sam po sebi. Ta ideološka naveza ustvarja nevarno simbiozo: levica zagotavlja ideološko zaščito, islamisti pa zagotavljajo demografsko širitev in mobilizacijo na terenu. V zahodnih mestih to vidimo v vse močnejših protestnih gibanjih, kjer radikalna levičarska retorika stopa z roko v roki z islamsko simboliko, zastavami Hamasovih enot in slogani, ki ne govorijo več o sožitju, temveč o revoluciji.

To ni več obramba šibkih – to je podpora tistim, ki naj bi zamenjali staro populacijo in s tem tudi obstoječi politični red. Levica si tako ne želi več spremeniti Zahod – želi ga preoblikovati z uvozom sil, ki ga od znotraj že spodkopavajo. In to ni več ideologija solidarnosti, temveč strategija zamenjave.

V času zaostrenih mednarodnih konfliktov postaja vse bolj očitno, kako uspešno levica izkorišča retoriko antiimperializma kot orodje za moralno zmedo množic. Njena največja zmaga ni v tem, da mobilizira lastne pristaše, temveč v tem, da z manipulativnim jezikom pridobi simpatije tudi tistih, ki sicer niso njeni ideološki somišljeniki. Mnogi konservativci, libertarci in celo centristi se tako nehote znajdejo na strani sil, ki niso nič drugega kot totalitarni, teokratski ali nasilno-revolucionarni režimi, ker verjamejo, da s tem nasprotujejo »ameriškemu imperializmu«, »zahodni aroganci« ali »globalni hegemoniji«.

Ne da bi se zavedali, nasedajo jeziku, ki je bil skrbno oblikovan v levičarskih akademskih in medijskih krogih, kjer so pojmi, kot so svoboda, narodna suverenost in varnost, nadomeščeni z abstraktnimi in selektivno uporabljenimi parolami o »uporu«, »osvoboditvi« in »pravici do samoopredelitve« – četudi gre pri tem za brutalne teroristične formacije ali režime, ki bi še včeraj vsakemu evropskemu intelektualcu pomenili grožnjo.

Tako postajajo številni ljudje, ki v resnici zagovarjajo svobodo, demokracijo, tradicionalne vrednote in nacionalno identiteto, orodje v rokah levičarske propagande. Ko izražajo razumevanje za islamske teroriste in režime, ali se opredelijo proti obrambnim akcijam demokratičnih držav pod pretvezo «kritike imperializma», v resnici ne podpirajo šibkih proti močnim, temveč totalitarno temo.

Zakaj progresivna levica podpira prav islamski svet in ne protestira, denimo, ob masakrih nad kristjani v Afriki?

Ker je najbolj kulturno nezdružljiv z evropskimi temelji – z idejo ločenosti cerkve in države, enakostjo spolov, svobodo izražanja, pravno državo in individualno svobodo. In prav ta nezdružljivost je prednost v očeh tistih, ki si prizadevajo za demontažo obstoječega reda. Islam kot totalna civilizacija – religija, politika, kultura in pravo v enem – postane učinkovito orodje za relativizacijo vseh standardov.

Levičarska podpora radikalnemu islamu je ideološka izbira, ki sledi logiki kulturne dekonstrukcije. Bolj kot je islam radikalen in oddaljen od evropskih vrednot, bolj je uporaben za razbijanje kohezije, spodbujanje notranjih konfliktov in ustvarjanje trajne družbene nestabilnosti.

Levičarska retorika tukaj deluje kot premaz – brutalni režimi postanejo »odpornost«, teroristična nasilja postanejo »legitimni boj za svobodo«, fundamentalistična indoktrinacija pa se predstavi kot »kulturna raznolikost«. V tej igri zrcal in prevrnjenih pomenov se mnogi znajdejo na napačni strani zgodovine, ker niso pravočasno prepoznali, kdo v resnici oblikuje diskurz in katere cilje ta diskurz zasleduje.

Progresivno levičarstvo nima več zveze z bojem za pravičnost. To je razred elitnih aktivistov, ki sovražijo lastno kulturo, zgodovino in lastno identiteto. Sodobna levica je civilizacijska destrukcija, nihilistični kult, ki vodi v totalen razkroj.

V dobi informacijskega kaosa je največja zmaga radikalne levice to, da ji uspe zavesti tudi tiste, ki bi se ji morali najbolj upirati.

Kako »spontani« so zadnji protesti v ZDA?

Sat, 14 Jun 2025 05:47:00 +0300

Že nekaj dni ZDA, natančneje Kalifornijo in Los Angeles pretresajo protesti proti deportacijam ilegalnih migrantov. Naivnim opazovalcem delujejo spontano in iskreno, toda v ozadju je, kot kažejo podatki, dobro organizirano omrežje fondacij in nevladnih organizacij.

Protesti so se pričeli 6. junija, zelo hitro so se sprevrgli v nasilno obračunavanje s policijo. Predsednik Trump je naslednji dan v Los Angeles napotil 4.000 pripadnikov kalifornijske Nacionalne garde in 700 marincev, da bi podprli zvezne sile pri obvladovanju protestov. To je sprožilo ostre kritike guvernerja Kalifornije Gavina Newsoma, ki je ukrep označil za neustaven in politično motiviran. Vložil je tožbo zaradi uporabe Nacionalne garde. Zvezni sodnik je 12. junija odločil v prid Kaliforniji in začasno blokiral ukaz predsednika. Vendar je nato pritožbeno sodišče odločitev začasno ustavilo, kar pomeni, da lahko Trump v Los Angelesu še naprej uporablja vojaške enote.

Vrhunec dogajanja bo v soboto, 14. junija.

V Washingtonu bo potekala velika vojaška parada in slavnostni dogodek ob 250. obletnici ustanovitve ameriške vojske, ki se bo začela ob 8. uri zjutraj na National Mallu. Dogodek bo vključeval prikaz vojaške opreme, vojaške nastope, glasbene nastope in tekmovanja v telesni pripravljenosti. Glavna parada se bo začela pozno popoldne in bo vključila približno 7.000 vojakov, 150 vojaških vozil, vključno z oklepniki Abrams in Stryker, ter številne prelete helikopterjev in zgodovinskih letal. Dogodek se bo zaključil ob 21:45 s polaganjem vencev na vojaškem pokopališču Arlington in ognjemetom. Ravno na ta dan ima rojstni dan ameriški predsednk Trump.

Toda hkrati se bodo po večjih mestih odvijali organizirani protesti pod nazivom «No Kings Day» – Dan brez kraljev, ki bo potekal v več kot 1.800 mestih po ZDA, vključno z Los Angelesom. Protesti bodo odgovor na vojaški dogodek v Washingtonu in so usmerjeni proti predsedniku Donaldu Trumpu. Trump naj bi se po njihovem obnašal ko kralj, kot monarh. Protesti so organizirani s strani koalicije 50501, ki predstavlja 50 protestov v 50 zveznih državah. Glavna tema bo seveda nasprotovanje potezam Donalda Trumpa.

A kdo so organizatorji protestov?

Med njimi je ena večjih skupin organizacija No kings, ki izrazito nasprotuje Trumpovi politiki ter izvaja treninge protestnikov. Bodoči protestniki se naučijo organizirati proteste, dobijo navodila kako ravnati med protesti, pa tudi kako povzročiti nemire in nasilje. Ustanovitelji sta Leah Greenburg in Ezra Levin, ki sta tudi med ustanovitelji radikalne fundacije «Indivisible» (Nedeljivi). Vse te skupine so bile, kot mnoge druge, financirane skozi številne organizacije kot so USAID , drugi NVOji in nekatere Sorošove fondacije. Med donatorji so tudi različni ameriški bogataši, ki sodijo v milje Demokratske stranke.

Med pomembnimi donatorji je na primer Christy Walton, ki je finančno in tudi javno, v medijih, podprla delovanje organizacije No kings. Waltonova je ameriška milijarderka, žena pokojnega Johna T. Waltona, enega od sinov ustanovitelja trgovinske verige Walmart. Wikipedija jo opisuje kot filantropistko in aktivistko. In nikakor ni edina bogata aktivistka, ki iz svojega bazena ali zasebnega letala podpira razne levičarske projekte.

Marksistični tajkun in oboževalec Kitajske.

Drugi tak je 71- letni poslovnež Neville Roy Singham. Bil je ustanovitelj IT svetovalnega podjetja Thoughworks. Podjetje je leta 2017 prodal za 785 milijonov dolarjev. A hkrati je Singham socialist in še več – podpornik maoizma. Njegov oče je bil s Šri Lanke, mama s Kube. Že v mladosti je bil aktiven v Zvezi revolucionarnih temnopoltih delavcev. Po prodaji podjetja se je preselil na Kitajsko, kjer je lastnik več podjetij. Leta 2019 je s partnerji ustanovil svetovalno podjetje, ki je aktiven del propagandnega aparata kitajske Komunistične partije. Poročen je z aktivistko in Demokratko Jodie Evans.

Singham je v zadnjih letih veliko sredstev namenil financiranju medijev, organizacij in politikov po vsem svetu za promocijo pro-kitajske politike. V Indiji je bil obtožen pranja denarja, oblasti so domnevale, da je prav on vir 5 milijonov dolarjev, ki jih je dobila indijski spletni medij Peoples Dispatch za promocijo Kitajske.

A to še ni vse.

Singham je financiral približno 12 različnih organizacij in skupin, med drugim tudi – tako ga označujejo npr. The New York Post - komunistični The People’s Forum – Ljudski forum, ameriško neprofitno organizacijo iz New Yorka, ki so jo povezovali s širjenjem antiizraelske propagande in z organiziranjem protestov v podporo Palestincem v univerzitetnih kampusih leta 2024.

Ameriški kongres je ravno pred nekaj dnevi zahteval preiskavo marksističnega milijonarja Singhama in organizacij, ki jih financira v ZDA. Zahtevajo preiskavo številnih različnih organizacij, tudi političnih strank - med drugim Stranke za osvoboditev in socializem, ki je bila močno vključena v organizacijo aktualnih protestov v LA. A če se bo kongres lotil politične preiskave, v omrežju bogatih financerjev različnih protestov po vsem svetu in v zadnjih letih predvsem ZDA, ne bo našel le Singhama. Preko neprofitnih organizacij Kairos Center for Religions, Rights and Social Justice in Tides Center se bosta kot njihova finančna donatorja pojavili vsaj še dve zanimivi imeni: razvpiti milijarder George Soros in nekdanja žena lastnika Amazona Jeffa Bezosa Mackenzie Scott, ki milijone, pridobljene po ločitvi od Bezosa donira – ne revnim, ampak raznim levičarskim humanitarnim fondacijam.

Vedno več informacij, ki nakazujejo bizarne povezave nekaterih ameriških tajkunov s kitajsko komunistično partijo, pojasnjujejo tudi Trumpov odnos do Kitajske in mnoge poteze zadnjih mesecev v mednarodni politiki.

Napad na Iran kot rezultat zarote znotraj iranske elite

Fri, 13 Jun 2025 17:15:00 +0300

Izraelska operacija proti Iranu je Tel Avivu prinesla pomembno strateško prednost in temeljito preoblikovala ravnotežje moči v regiji. Ciljani napadi na poveljniške in jedrske objekte so povzročili smrt približno 20 pripadnikov višjega vojaškega kadra, vključno s poveljnikom Islamske revolucionarne garde (IRGC) in skoraj celotnim vodstvom vesoljsko-letalnih sil. Iranski obrambni sistem ni bil zgolj prebit – bil je natančno razstavljen.

Najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da so bili nekateri napadi izvedeni iz notranjosti iranskega ozemlja, kar nakazuje na visoko stopnjo usklajenosti med napadalci, obveščevalnimi službami in specialnimi enotami – sposobnimi paralizirati vojaški aparat nasprotnika.

Zahod sicer ohranja retoriko nevmešavanja, a dejansko je Izraelu prepustil mandat za eliminacijo tistih sil, ki bi lahko predstavljale resnejši odpor. Obenem je izraelski premier Netanjahu jasno postavil ultimat: Iran naj ne odgovori, sicer bo sledilo popolno uničenje njegove naftne infrastrukture.

Doslej je bil iranski odgovor simboličen – dvignjena rdeča zastava maščevanja nad glavno mošejo v Teheranu izraža jezo, a ne dejanja. To je morda taktična pavza – a prav tako lahko pomeni strateško blokado: Iran je v situaciji, kjer vsak odgovor lahko sproži verižno reakcijo uničenja. Zračni napadi z brezpilotnimi letalniki (BPL) doslej vojaško niso dosegli skoraj ničesar, medtem ko je Izrael popolnoma pripravljen na povračilne ukrepe – z obrambnim sistemom, okrepljenim s pomočjo zahodne tehnologije zračne obrambe.

Tako si je Tel Aviv pridobil pobudo ne le na bojišču, temveč tudi v strateški komunikaciji: narekuje tempo, postavlja pravila in nadzira celoten okvir dovoljenega. Po podatkih The Wall Street Journal izraelska vojska (Cahal) namerava nadaljevati napade vsaj še 14 dni, z namenom popolnega uničenja iranskih vojaških in jedrskih zmogljivosti.

Iranski protiukrep bi se lahko nanašal na zaprtje Hormuške ožine – s čimer bi se ustavil tranzit nafte, kar bi povzročilo drastičen dvig cen in resen gospodarski udarec zahodnim državam ter globalno energetsko nestabilnost. Iran bi moral slediti taktiki Hutijev v Babu al-Mandebu. Tak razplet pa bi izjemno koristil Moskvi, saj bi Rusija lahko še okrepila dobavo nafte prek svojega »senca flote«.

Izrael torej ni zgolj uničil pomembnega dela iranske vojaške moči – vzpostavil je tudi novo strateško realnost, v kateri je Teheran pred eksistencialno dilemo: sprejeti poraz ali iskati izhod zunaj neposredne konfrontacije. Ker pa je vojaški odgovor vedno manj smiseln, bo Iran verjetno prešel na asimetrične taktike. A težava je, da se je njegov »proxy« potencial močno zmanjšal – celo Hezbolah se je že distanciral od konflikta.

Zarota znotraj Irana ali prevrat?

Pri vsem tem pa najbolj preseneča ne toliko izraelska in ameriška odločnost pri eliminaciji sovražnikov, ampak neverjetna učinkovitost. Deluje, kot da sovražniki Irana natančno vedo, kje se nahajajo njihove tarče – v pisarnah, stanovanjih, celo avtomobilih. To bi bilo težko razložiti zgolj z odlično obveščevalno dejavnostjo. Mnogo bolj prepričljivo se zdi drugo pojasnilo – zarota znotraj Irana.

Že dlje časa namreč v iranskem političnem vrhu poteka oster spopad med dvema taboroma: na eni strani so »sekularisti« – politiki in vojaki, ki si želijo izstopa iz politične izolacije, zavračajo mesijanske cilje ajatole Homeinija in si prizadevajo za obnovo sekularne države in normalizacijo odnosov z mednarodno skupnostjo. Na drugi strani pa so »dogmatiki – jastrebi«, ki zahtevajo nadaljevanje revolucionarne poti in obrambo vere.

Voditelj države, ajatola Hamenej, ima v rokah izjemno močno orodje – pravico veta in popoln nadzor nad volitvami. To pomeni, da »sekularna skupina« nima možnosti, da bi prišla na oblast po zakoniti poti. Ima pa drugo možnost – prevrat.

Hamenej je star 86 let in resno bolan. Opira se na ozek krog svetovalcev iz vrst »jastreba«, ki so prav tiste osebe, ki jih Izrael in ZDA s presenetljivo natančnostjo ciljno uničujeta že vrsto let. Zdi se, da imajo ti napadi notranjo pomoč. Izraelske in ameriške sile zadenejo vsakič – včasih v najbolj varovanih okoljih. Jasno je, da te informacije ne prihajajo z ulice ali iz nizkih slojev birokracije – temveč od nekoga iz samega vrha oblasti in obveščevalnih služb.

Če se uspe »počistiti« okolico Hameneja in ga osamiti brez njegovih zvestih »pasijonarjev«, potem bo sekularni tabor lahko aktiviral množice – mlade, nezadovoljne z »diktatom dogmatikov« – in prevzel oblast. Zdi se, da je to pravi cilj, ki ga izvajata Izrael in ZDA: ne zgolj ustaviti jedrskega programa, ampak uničiti režim ajatol in dokončno rešiti »iransko vprašanje«.

Seveda trenutni napadi tega še ne bodo dosegli – jastrebi imajo še vedno oblast in vpliv, Iran bo zagotovo odgovoril – toda njegovi sovražniki vztrajajo. »Čiščenje« se bo nadaljevalo, umika pa ne bo.

Tudi dejstvo, da Iran še ni uradno reagiral, kaže na zmedo. Kot da državo vodijo izdajalci. Med izraelsko agresijo je namreč namestnik predsedniškega kandidata Masuda Pezeškiana izrekel šokantno izjavo: »Upam, da se pogajanja nadaljujejo.« Po nekaterih informacijah naj bi bil v Iranu v teku državni prevrat – na to kaže izklop interneta in predvsem popolna odsotnost vsakršnega odziva na izraelske napade.

Iranska agencija Fars je medtem potrdila, da Iran še ni izvedel nobenih povračilnih operacij in ni sprožil niti enega napada.

ZATON MEDIJSKE SVOBODE: EU financira medije za podporo lastni propagandi

Mon, 09 Jun 2025 12:31:00 +0300

Ali je mogoče govoriti o svobodi medijev, ko jih sistematično financirajo institucije, o katerih naj bi poročali? Nova študija z naslovom Brussels’s Media Machine, ki jo je pripravil Thomas Fazi za madžarski raziskovalni inštitut Mathias Corvinus Collegium, razgalja mehanizem, s katerim EU vsako leto razdeli desetine milijonov evrov za oblikovanje všečnega javnega mnenja - za financiranje tiskovnih agencij, časopisov in drugih medijev po vsej Evropi. Čeprav je marsikomu že dolgo jasno, da so osrednji mediji postali podaljšek uradne retorike, študija prvič prinaša konkretna imena, številke in primere. Ugotovitve kažejo, da gre za zgoščen sistem financiranja in propagandni aparat, ki se hrani z davkoplačevalskim denarjem, a se navzven predstavlja kot neodvisno novinarstvo. V času, ko se pojem demokracije vse bolj razkraja, se postavlja temeljno vprašanje: kdo pravzaprav oblikuje resnico?

Poleg tega Fazi razkrije, da je mainstream medijski prostor postal tako enoten, da se članki in naslovi v različnih medijih ponavljajo kot prepisani iz istih PR-virov – z uporabo identičnih “master message-ev” oziroma komunikacijskih smernic in vnaprej pripravljenih vsebin. Ta pojav je bil jasno opazen že med pandemijo covida, nato pa se še okrepil v času vojne v Ukrajini. Študija dokumentira tudi, da je bilo v desetih letih iz davkov evropskih državljanov za podporo medijem, ki širijo sporočila Evropske komisije, porabljenih najmanj milijarda evrov.

Ta praksa ni značilna samo za EU; Trump je razkril, da naj bi ameriška agencija USAID postala orodje za informacijske operacije, prek katerih sta ameriški State Department in CIA financirala več kot 600 medijev in številne posamezne novinarje. Neuradni viri navajajo, da je med prejemniki sredstev kar 97 % ukrajinskih medijev – ti pa zadnja leta služijo kot glavni vir informacij za zahodne redakcije. Ker je Trump ustavil ta financiranja, tudi za Radio Free Europe/Radio Liberty, je evropska komisarka za zunanjo politiko Kaja Kallas 20. maja napovedala, da bo EU zagotovila 5,5 milijona evrov t. i. »nujnega financiranja za varnostno mrežo neodvisnega novinarstva«. Za mnoge je uporaba oznake »neodvisno« več kot absurdna spričo dejstva, da se je ta medij neposredno financiral iz Washingtona, zdaj pa iz fondov EU.

Kaj to pomeni za medijsko sliko? Vsekakor v prvi vrsti razpad kredibilnosti. O neodvisnosti medijev je namreč nemogoče govoriti v situaciji, ko demokratične vrednote vse bolj spodkopavajo samozadostne elite, ki medije plačujejo z davkoplačevalskim denarjem, da potem njihova sporočila javnosti servirajo kot »novico«. Zato je treba biti izjemno previden, ko beremo, na primer, da bo evropsko oboroževanje rešilo vse težave – saj pogosto ni jasno, ali gre za novinarsko ugotovitev ali za plačan oglas vojaške industrije.

V svetu, kjer se informacija in propaganda pogosto prepletata, postaja ključno vprašanje: kdo govori in zakaj. Vsako sporočilo nosi s seboj kontekst – in ta kontekst je pogosto pomembnejši od same vsebine. Novica, ki prihaja od tistega, ki ima politično ali finančno moč, ni nujno lažna, a je nujno preverljiva. To vlogo preverjanja so do nedavnega imeli prav mediji. V času, ko se številni mediji - tudi zaradi finančnih težav - spreminjajo v PR oddelke, moramo kot državljani razviti občutljivost ne le za dejstva, ampak tudi za motive, vire in okoliščine. Dezinformacija ni vedno gola laž – včasih je le selektivna resnica, strateško izbrana in servirana. Kadar ista institucija hkrati financira vsebine in določa, kaj je »resnično«, nastane velika nevarnost politične moči brez nadzora.

Ugotovitve študije Brussels’s Media Machine nam jasno pokažejo, da EU ne financira medijev zato, da bi varovala svobodo izražanja, temveč zato, da bi oblikovala nadzorovan in všečen javni diskurz. Ko ista politična entiteta določa, kaj je dezinformacija, in hkrati plačuje tiste, ki naj bi jo razkrinkali, se zabriše meja med novinarstvom in propagando. Zato ni več dovolj vprašati, kaj neka novica sporoča – vprašati se moramo tudi, kdo jo financira, komu koristi in kateri glasovi so bili pri tem utišani.

Fazijeva študija ne poziva k teorijam zarote, temveč k elementarni intelektualni poštenosti in zdravi skepsi. V njej ni pozivov k paniki, temveč k odgovornemu razmisleku o tem, v kakšni informacijski krajini živimo. Naloga medijev je, da oblast nadzorujejo – ne da jo legitimirajo. Če mediji ne nadzorujejo oblasti, temveč z njo sodelujejo, izgubljamo ključno orodje demokracije. Zato je danes bolj kot kdajkoli nujno znati ločiti med informacijo in sporočilom oblasti, med poročanjem in piarom. Le če razumemo vir in namen vsakega sporočila, lahko ohranimo prostor svobodne misli. In prav to je glavno sporočilo Fazijeve analize: brez preglednosti in ločitve med politiko in mediji ni svobodnega novinarstva. Brez svobodnega novinarstva pa tudi demokracija postane le še fasada.

Bruseljski medijski stroj: Medijem razdelijo 80 milijonov evrov letno za širjenje EU agende

Mon, 09 Jun 2025 11:09:00 +0300

Novo poročilo, ki ga je objavil MCC Brussels, podpisal pa novinar in raziskovalec Thomas Fazi, razkriva obsežen, doslej premalo raziskan sistem, prek katerega Evropska unija vsako leto razdeli 80 milijonov evrov medijskim projektom po Evropi in zunaj nje. Poročilo, ki temelji na podrobni analizi evropskih proračunov in številnih študijah primerov, ugotavlja, da se za retoriko o podpori svobodi medijev skriva sistematična strategija, namenjena promoviranju EU naklonjenih narativov in marginalizaciji kritičnih glasov. To zmanjšuje sposobnost medijev, da opravljajo svojo osnovno vlogo nadzora nad oblastjo in sproža resna vprašanja o medijski neodvisnosti in kakovosti evropske demokracije.

Poročilo trdi, da finančni vpliv EU ustvarja »pol-strukturno razmerje« z glavnimi medijskimi hišami, zlasti javnimi radiotelevizijami in tiskovnimi agencijami, s čimer se briše meja med neodvisnim novinarstvom in institucionalnim komuniciranjem ter resno ogroža sposobnost medijev, da nadzirajo oblast. V nadaljevanju predstavljamo ključne ugotovitve in primere iz poročila.

Masovno, premalo nadzorovano financiranje: Evropska komisija in Evropski parlament skupaj razdelita skoraj 80 milijonov evrov letno za medijske projekte. To je precej zadržana ocena, skupna vsota v zadnjem desetletju pa verjetno presega 1 milijardo evrov. Ta številka ne vključuje posrednih tokov financiranja – denimo oglaševanja ali komunikacijskih pogodb, ki jih prejmejo marketinške agencije in jih nato prenesejo naprej medijem.

Promocija pro-EU narativov: Programi financiranja so pogosto predstavljeni z besednjakom, kot sta »boj proti dezinformacijam« ali »podpora dejstvenemu poročanju«, vendar poročilo predstavlja dokaze, da imajo ti programi jasne strateške cilje: oblikovati javno razpravo in promovirati agendo EU. Mnogi projekti izrecno promovirajo narative, kot so »spodbujanje evropske integracije« ter »boj proti skrajno nacionalističnim in evroskeptičnim gibanjem«. Na geopolitično občutljivih področjih – zlasti v zvezi z rusko-ukrajinskim konfliktom – ti projekti ustvarjajo okolje, v katerem so mediji finančno motivirani, da širijo uradna stališča EU in Nata, s čimer se dodatno zmanjšuje prostor za neodvisno novinarstvo.

Prikrite propagandne kampanje: Program Information Measures for the EU Cohesion Policy (IMREG) je od leta 2017 razdelil približno 40 milijonov evrov medijem in tiskovnim agencijam za proizvodnjo vsebin, ki poudarjajo »koristi« evropskih politik. Poročilo poudarja primere, kjer to financiranje ni bilo jasno označeno, kar dejansko pomeni »skrito oglaševanje« ali »prikrito propagando«. Drugi projekti izrecno ciljajo na »povečanje zavedanja o koristih« EU ali »prispevanje k boljšemu razumevanju« ter krepijo občutek »pripadnosti EU«. Takšna retorika prikriva to, kar je v bistvu poskus oblikovanja evropskega »demosa« – enotne politične zavesti, ki je v trenutnih političnih in kulturnih pogojih prej ideološka aspiracija kot demokratična realnost.

Tiskovne agencije kot varuhi narativov: EU strateško sodeluje z večjimi agencijami, kot so ANSA (Italija), EFE (Španija) in Lusa (Portugalska), prek programov kot je IMREG, kar zagotavlja, da se proevropsko sporočanje širi na stotine medijev, ki se zanašajo na vsebine teh agencij. Projekt European Newsroom, vreden 1,7 milijona evrov, združuje 24 agencij v Bruslju in dejansko pomeni prizadevanje za poenotenje sporočil o EU.

»Fact-checking« kot nadzor diskurza: Pobude, kot je European Digital Media Observatory (EDMO), ki je prejela vsaj 27 milijonov evrov, vključujejo agencije in medije v mreže za »boj proti dezinformacijam«. Poročilo opozarja, da kadar iste entitete, ki prejemajo promocijska sredstva, hkrati definirajo, kaj šteje za dezinformacijo, to postane orodje za nadzor meja dopustnega diskurza in za označevanje disidentov kot širiteljev lažnih novic.

Preiskovalno novinarstvo usmerjeno navzven, ne navznoter: Poročilo obravnava tudi projekte preiskovalnega novinarstva, financirane s strani EU, in ugotavlja, da je večina usmerjena proti zunanjim državam (npr. Rusiji ali Kazahstanu), medtem ko sama EU skoraj ni deležna novinarskih preiskav – kljub številnim dokumentiranim škandalom.

Lastna propaganda Evropskega parlamenta: Evropski parlament je prek svojega Generalnega direktorata za komuniciranje od leta 2020 namenil skoraj 30 milijonov evrov medijskim kampanjam, vključno z odkrito samopromocijskimi vsebinami pred volitvami. Cilj je bil »učinkoviteje doseči ciljno občinstvo s sporočili o delu Evropskega parlamenta« in »povečati legitimnost kampanj EP«. To je mogoče razumeti kot poskus umetnega ustvarjanja demokratične legitimnosti v odsotnosti organskega zaupanja javnosti.

Poročilo sklene z ugotovitvijo, da kažejo dokazi na sistematično vlaganje EU v oblikovanje »prijaznega« medijskega okolja, ki utrjuje njeno legitimnost in politične cilje, namesto da bi podpirala svobodno in neodvisno novinarstvo. Poročilo poziva k nujni javni razpravi in pregledu institucionalnih povezav med politično oblastjo in novinarstvom ter k njunemu razmejevanju.